Umetniškega, kajti album Luxory Problems nas je prevzel, očaral, navdušil in hipnotiziral, kot to zna le umetnina. Seveda, najprej v svojem zvokovnem minimalistično krepostnem impregniranju avtorjevih čustev.
Spleten od maloštevilnih ritmičnih zaporedij, ki so s svojim frekvenčnim osciliranjem prelisičile marsikatero tudi ekspertno glasbeno uho, (na)vajeno marsikatere hudomušne elektronske zanke z mešalne mize. In čeprav z decembrskim datumom, Andy ni razmišljal založniško – tržno – pred-praznično, album Luxory Problems so vsi relevantni glasbeni mediji in glasbeni poznavalci v tovrstnem glasbenem sektorju razglašali za enega najboljših albumov leta. A da smo bili na naši sončni strani Alp pravočasni s pogostitvijo manchestrskega čarodeja gramofonov in ostalih izvorov zvoka, je poskrbel mariborski Festival MED.
Torej, dve leti po izjemnem Luxory Problems Andy Stott vnovič navdušuje na vseh ravneh in v vseh plasteh svoje eterične ambientalne tehno rapsodije. Faith In Strangers že v uvodni Time Away – nekaj več kot šest minut eholokacije, ki se sliši kot pristaniščni shod ladjevja – razkazuje večinski idejni & produkcijski & vsebinski potencial novih elektronskih prispodob. Te so dramatično ceremonialne (Violence), shizofreno brezhibne (Science & Industry), popolnoma odtujene (Damage), naravno(st) nesmrtne (No Surrender), četudi so omišljene (Missing) kot uspavanke posmrtne. Zdaj že nepogrešljiva in nenadomestljiva luxory muza Alison Skidmore in še povrh dolgoletna Stottova učiteljica klavirja ter eterično dišeča Kim Holly Thorpe dajejo albumu Faith In Strangers prepotrebno ozemljitev. Kajti na trenutke se zdi, kot da bi Stotta zanašalo v črni pulzirajoči krog na zvočnikovi membrani. Na genialni poti k norosti!
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović