Andy Stott, manchesterski DJ in producent, mojster oblikovanja zgoščenega, polnokrvnega in skrajnje čustvenega minimal tehno vzdušja je na novem albumu zakorakal v vode čiste zvočne ezoterike. In tukaj imam v mislih predvsem avtorjev drugačen, bolj natančen drugi pogled na zadano tematiko.
Ta se že vseskozi giblje, če vzamemo v precep njegova prejšnja (Merciless, Unknown Exception) in lanska glasbena mini remekdela ali dvojno zapakirana EP–ja Passed Me By in We Stay Togheter, skozi pejsaže, ki spominjajo tako na industrijsko (o)pustošenje (Lost And Found, Up The Box) kot tudi na filigransko natančne sekvence nekakšnega film noira (Sleepless, Leaving) iz ne več tako daljne prihodnosti. No, upam, da le tiste prihodnosti, ki se dotika umetnosti in ne naših življenj.
Kajti Andy Stott, in to je zagotovo največja odlika tega ultimativnega glasbenega celovečerca, radikalno briše mejo med zgodbami apokaliptične katastrofe in povsem intimno ljubezensko izpovedjo. A to mu uspeva na najbolj enostaven, glede dosedanjih del tudi drzno pogumen, a vselej ezoterično raziskovalen način. Namreč Andy Stott svojo 'dubiozno' mantro, ki se na trenutke sliši kot razvikano razvpiti, kot pravi novinarski kolega Mark Richardson 'skrillex-burial' slog, tokrat odene v breztežni vokal Alison Skidmore. Skladba Numb bo za začetek zadostovala tako nejevernežem in skeptikom kot tudi tistim, ki ezoteriko razumejo le na svoj način.

Ocena: 5; ocenjuje: Miroslav Akrapović