Pravzaprav niti ne gre za vprašanje, temveč za življenjsko logiko, ki je hkrati za Arco tudi neizčrpen vir idej, njegova ustvarjalna in umetniška preokupacija. V grobem pomenu besede: preokupacija ne pomeni zgolj biti obseden, nor, psihotičen ali v skrajnji različici paranoičen. Kaotičen. V umetniškem oziru bi kvečjemu lahko razmišljali o genialnosti. In Alejandro Ghersi, v glasbeni umetnosti bolj znan kot Arca, je enostavno rečeno genij.

Njegov zadnji zvočnolirični Mutant niti za odtenek ne zaostaja za lanskim diskografskim remekdelom, albumom Xen. Če le vzamemo v precep lovoriko progresivnega producenta, beat inovatorja in prismuknjenega skladatelja, ki si jo je Arca prislužil že v najstniških letih (danes jih šteje 25), lahko ugotovimo, da so glasbenikove ideje, vizije, njegova domišljija … ideologija, nekaj, kar se orgazmično oplaja v soodvisnosti enega z drugim. Kot živ organizem, katerega prirojena individualnost je usodno za(na)vezana simbiozi.

Arca na tak način razmišlja, živi, ustvarja. Zato ne preseneča dejstvo, da je sposoben ustvariti Mutanta, v takem in drugačnem pomenu. Ne hibrida, temveč mutanta. Kot da bi nas Arca s svojo boleče trpko simfonijo (zapeljal) napeljal, da o neizbežni apokaliptični prihodnosti razmislimo, dokler je še čas. Kaos, ki ga Mutant prinaša, ni nič proti temu, kar sledi.