Vrnitev k prepoznavnejšemu zvoku na Suck It and See priča o tem, da je bil preobilen zalogaj celo za njih same. Zatorej ne preseneča, da so se odrekli producentski palici Josha Homma in se znova prepustili Jamesu Fordu, sodelavcu s prvih dveh izdaj, s čigar pomočjo so posneli klasiko, album, s katerim so se vrnili v varno zavetje sodobnega britanskega indierocka. Lahko tudi britpopa, če vam je to ljubše.

Izmed ducata skladb velja omeniti vsaj nalezljivo melodičen napovedni singel Don't Sit Down 'Cause I'moved Your Chair, močno, energično Brick by Brick, ter toplo – hladno, glasno – tiho Library Pictures. The Hellcat Spangled Shalala, ki s svojevrstnim romatično-nostalgičnim razpoloženjem spominja na baje zlata šestdeseta, pa je eden prikupnejših trenutkov albuma.

Še največji napredek je opaziti v besedilih. Prerasli so sicer dovolj zanimivo, a vendarle izrazito enodimenzionalno liriko, v kateri so se dotikali vsakdanjih tem, ki zanimajo odraščajočo velemestno mladež. Če verjamete ali ne, Alex Turner po novem piše polnokrvno poezijo, intrigantno, pretežno ljubezensko, večplastno in polno metafor!

Suck It and See ni kakšen posebno izstopajoč, kaj šele prelomen album. Je pa povsem spodoben, lahkoten in poslušljiv vrnitev v stare tirnice, na katerih bo še vedno ena zanimivejših in bolj nadarjenih britanskih zasedb zavoljo neuspešne avanture v stoner za začetnike bržčas tudi ostala.

Ocena: +3; piše Dušan Jesih