Slabih trenutkov skorajda ni zaslediti. Foto: Capitol
Slabih trenutkov skorajda ni zaslediti. Foto: Capitol

Prvi del, katerega izdaja je bila načrtovana septembra 2009, zaradi hude bolezni MC-ja Adama Yaucha namreč ni nikoli izšel. Po normalizaciji Yauchovega zdravstvenega stanja so že pripravljeni material objavili pod naslovom Hot Sauce Committee Part Two, pa čeprav, vsaj po informacijah s spleta ne gre za povsem identičen material, saj nekaterih skladb, ki so bile predvidene za prvo izdajo, ni mogoče najti na pričujočem albumu.

Ugotavljanje, kaj in v kakšni različici je objavljeno in česa ni, postane povsem brezpredmetno že ob prvem stiku z uvodno Make Some Noise. Zdi se, kot bi šlo za ventil, skozi katerega se sprosti nakopičena energija albuma. V hipu se popolnoma razgalijo, preženejo dvome in v kali zatrejo pomisleke. Skladba naravnost očara s prvinskostjo, v kateri sinetika in eletronika zvenita neverjetno organsko. Kljub retropristopu ne deluje arhaično, ampak še kako sodobno. Čeprav predstavlja zgolj šestnajstino albuma, pa odlično nakaže njegovo smer, hitrost, dinamiko in vsebino.

Naslednji vrhunec albuma prinaša brezkompromisna, trda raperska Too Many Rappers, v kateri gostuje eden vodilnih raperskih glasov New Yorka, Nas. Gostovanje Santigold v lahkotni, nalezljivi, regejaški Don't Play No Game That I Can't Win pa ni zgolj biser albuma, je eden naočarljivejših trenutkov njihove kariere. Omeniti velja vsaj še "odpuljeno", dadaistično, obešenjaško Crazy Ass Shit, prepoznavno hardcore punk eksplozijo Lee Majors Come Again, s katero so se vrnili v predzgodovino benda, ter klasični instrumental Multilateral Nuclear Disarmament.

Slabih trenutkov ni zaslediti, morda zgolj tu in tam kakšen manj posrečen detajl ali nerodno izbrano zaporedje skladb, pri katerih se včasih zdi, kot da prehajajo ena v drugo, drugič pa gre za ostre reze med povsem raznolikimi slogi.

Beastie Boys s Hot Sauce Committee Part Two znova dokazujejo, da so še vedno kralji belega hiphopa, če je ob poplavi raznih pozerjev in diletantov, ki preplavljajo žanr, to sploh še ustrezna opredelitev. Ne, ni! Oni so stara šola. So drugačni, večji, bojši, pronicljivejši, izvirnejši, poslušljivejši, prepričljivejši, nepredvidljivejši, izraznejši, drznejši in vitalnejši od večine produkcije, ki se dandanes prodaja pod tem žanrom.

Ocena: +4; piše: Dušan Jesih