Na njem postrežejo z dobre pol ure avtorsko plahe, neustvarjalne in neinovativne godbe. Z veseljaškim, uživaškim, bazičnim rokenrolom, temelječem na melodičnih kitarskih zvokih in spevnih refrenih pretežno ponesrečenih besedil, se fantje znova priklanjajo lastnim ambicijam. S ciljem zadovoljitve čim večje množice nezahtevnega, šolajočega se občinstva postajajo še najbolj podobni Kingstonom. S to razliko, da slednji tega ne poskušajo prikazovati kot pokončno rock držo.