Reči le, da je Ben, tudi zaradi svojih sorazmerno mladih let, glasbeni up, bi bilo nepravično in klasično novinarsko posploševanje v sili. Kajti to lovoriko je lahko imel v žepu mladi Anglež že po svojem prvencu Plastic World, ki se je slišal, čeprav je zaradi dolgoletnega procesa nastanka in določanja skladb deloval kot glasbena diplomska naloga, na pol poti med zimzeleno tradicijo otoške elektronske glasbe in detroitsko technošolo. Toda na polovici te poti je BNJMN risal prečudovite zvočne pejsaže, ki so v času globalnega navdušenja nad lepoto domišljijskih pokrajin v filmu Avatar predstavljali čisto nasprotje.
Lepoto, ja, toda postmodernističnega mestnega okolja, ki nam v vlogi živega muzeja razkazuje našo industrijsko preteklost. Na podoben način sem dojel in sprejel album Kid A skupine Radiohead, a da se pri tem niti nisem preveč zmotil, mi je pritrdil tudi BNJMN, ki zadnjega uvršča med svoje diskografske favorite še iz najstniških let. Toda, da ne bi v tej primerjavi zašli predaleč, nas opozarja novi album Black Square, ki je … najkrajše povedano, presežek lepote s prvenca.
Ko slišite skladbo Keep The Power Out s popolno paleto zvokov, ki jih vsakodnevno slišimo, a jih posamično ne registriramo na način, kot jih BNJMN med seboj povezuje, dobite marsikatero razlago iz teksta, ki ga berete. Toda že v naslednji Primal Pathways se naše zaznavanje glasbe, ki jo slišimo, dopolnjuje in razširja in prav ta učinek, ki bi ga najlažje opisal z vizualnimi parametri, kot da se nam pred očmi odpirajo vedno večja (Open The Floodgates) in širša (Lava) obzorja, je specifičnost Benjamina Thomasa. In če ste že zaključili letošnjo glasbeno bilanco brez BNJMN in albuma Black Square … ste ostali opeharjeni za enega izmed albumov leta.
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović