Lahko ste obiskali spletno stran nemške televizijske hiše ZDF ali pa ujeli njihov kulturni televizijski program in imeli ste kaj videti in slišati. Boys Noize ali v izvirniku Alexander Ridha svoj poskočno ognjeviti berlinski set odpre s skladbico XTC. V 21. stoletju se s popkulturnega in sociološkega vidika zdi vsako promoviranje prepovedanih substanc skozi glasbo, roko na srce, banalno, neumno in povsem arhaično dejanje. Mar res?

Boys Noize - čudežni deček elektronske glasbe, ki je svojo pred kratkim zgoščeno tretjo ploščo Out Of The Black pospremil z besedami »umetnost je pred denarjem« - je s svojo ekstazično uvodno liturgijo na javni nemški televiziji (s)provociral dežurne konservativne dušebrižnike. Debato o takšni in drugačni toksičnosti prepuščam Nemcem. Tretja plošča je, če nadaljujem Alexandrov promocijski rek, resnično zbrušena do umetnine ali popolnosti - seveda če to ugotavljate skozi prizmo njegovih dveh prejšnjih studijskih del Oi Oi Oi in Power. A ta produkcijska briljantnost je morda tudi pretirana. Kajti Boys Noize se ni ujel (What You Want, Ich R U, Rocky 2) v past lahkih not za široke množice ter je ohranil brezkompromisno in rahlo nezainteresirano držo do zvezdnic in zvezdnikov, ki ga cukajo za rokav s ciljem, da »fant od hrupa« poživi njihove razvodenele »guetta« aranžmaje.

A Boys ni Justice! In čeprav slišite, da se od nekod (Got It) na albumu oglaša Snoop Dogg, verjemite, da sta frekvenca in ritem v duhu fatalnega srečanja industrijskega beata (Yellow, Stop) in electrohousa (Touch It, Merlin). Torej, res bi bil skrajni čas, da Fant tudi nas počasti s svojim nalezljivo desantnim, a vselej nadzorovanim hrupom. Zunaj ali noter na odru, vseeno.
Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović