Prejšnji album Wilderness je pokazal vse slabosti pomanjkanja dobrih aranžerskih idej, za katerimi je v matični skupini vedno stal Brettov antipod Bernard Butler. Zato smo bili upravičeno skeptični do nadaljevanja, ki ga je v teh dneh objavil Anderson.

Toda album Slow Attack je, če ne drugega, odmik od akustičnega pretiravanja in kantavtorske melodike, ki nikakor ne sodita skupaj z avro glasbenika, ki je postal kot frontman Suede ne le izjemen pevec, temveč popikona. In to se kljub letom ni spremenilo. Brettov vokal je še vedno na visoki ravni, rahlo otožen in ranljiv, toda kot vedno ekspresionistično prepoznaven.

Uvodni set skladb – The Hunted, Hymn, Wheatfields – nas za trenutek vrne na njegov samostojni začetek. Škoda le, da v takšnem ritmu ne nadaljuje, kajti zgodbe o samoti in nesrečni ljubezni so preveč posplošene (Ashes Of Us) in občasno tudi pretirano patetične (Julian's Eyes). O tem priča tudi rahlo predvidljiv zvok klasičnih angleških folkbalad.

Ocena: 3