Najpomembnejša in najočitnejša stična točka je njihov glasbeni izraz, ki v celoti temelji na zgodnjem punku, punk rocku in reaggeju. Ne na punk "revivalu", običajno komercialno usmerjenem hibridu punka in popa, ampak na prvinskem punku. Na bazičnem, surovem, trdem in vendarle, vsaj dandanes, dovolj sprejemljivem zvoku tudi za širše množice.

Album se preko uvodnih odločnih, neposrednih, energičnih skladbic, pravih potencialnih punkovskih himen Dvign glavo, Svetilnik stoletja, Kolk rabš? in Mi smo (legende) prevesi v mirnejšo atmosfero. Tu pride bolj do izraza poglobljena samoizpovedna lirika, ki doseže vrhunec v baladni Ta ptič. Izvzemši poklon samim sebi v že omenjeni Mi smo (legende), kjer sicer samoironično (pa vendarle) jadikujejo, da: "Čeprav smo pank legende, noben nas ne pozna," poračunajo dolgove z nekdanjimi politiki ter se zapletejo v omenjanje legend, ki jih, z izjemo Cheja Guevare, mlajše generacije povečini niti ne poznajo, kaj šele, da bi se lahko istovetile z njimi, so druga besedila bolj aktualna. So odsev trenutka v očeh razgledanih kritičnih posameznikov, v katerih preko poosebljene, pogosto izrazito aktualne lokalne tematike lepo zaobjamejo globalno problematiko.

Rektospektiva 1979-1982, ki so jo Buldogi izdali pred dvema letoma, je bila bolj zbirka skladb, s katero so dostojno arhivirali spomin na začetke svoje glasbene poti kot pravi album. Kljub temu je nakazovala, da pri moščanskih punkerjih ne gre zgolj za v zadnjem času modno obujanje mladostnih spominov mladcev v poznih štiridesetih, ampak za resnejši poskus oživitve benda. Številni koncerti so že dali slutiti, prijoči album pa je dokazal, da so Buldogi, naj se sliši še tako čudno, trenutno eden najagilnejših, najbolj aktualnih, najpristnejših in hkrati tudi najprepričljivejših domačih punkrockovskih bendov.

Ocena: 4; piše Dušan Jesih