Skorajšnja ujetnica v kolesje "idolstva" (na kanadski različici Idola je končala na drugem mestu) Carly Rae Jepsen je v novem studijskem albumu svojim poslušalcem ponudila neskončno krivuljo popa. A kar jo odlikuje, jo tudi omejuje. Skladbe na albumu še zdaleč niso primer raznolikosti, temveč so si zelo podobne.

Odrezavi vzorci violin, akustičnih kitar in klaviatur se dopolnjujejo s prepoznavnimi melodičnimi podlagami, ki so v svoji osnovi udarne odrivne deske za Jepsenin vokal. A že pri začetni Tiny Little Bows se ob ušesom prijaznem in nalezljivem refrenu - na čemer pevka gradi skozi cel album - pojavi morebiti največja motnja: pretirana postprodukcija. Vsak vzorec - naj bo to instrumentalni ali vokalni - je žrtev poigravanja z jakostjo zvoka. Nižje, višje, nižje, višje, tišina. Predvsem je na ta račun izmaličen Jepsenin glas.

In ob vsem tem se izkaže Call Me Maybe kot vokalno najbolj dovršen izdelek, brez posebnih učinkov. Njen naslednji singel This Kiss je tako že boljši odsev tega, kar ponuja pevka in avtorica na svojem studijskem izdelku - pop "bubblegum" z melodično ritemsekcijo in večnimi vprašanji "ljubi me, ne ljubi me" oz. "lep sem, nisem lep".

Z učinki, kot so razna dopolnila v obliki spremljevalnega elektronskega glasu, podvajanja refrena na drugi vokalni liniji, medmetnih stalnic tipa "ooouu" (Curiosity) in podrejanja melodičnim preskokom ... se že približuje neinovativnemu ponavljanju že predstavljenega.

Pravi pevkin glas spoznamo šele v neklasičnih baladah, kot sta More Than a Memory in Your Heart Is a Muscle. Prav tu se 26-letna Kanadčanka izkaže kot mojstrica najstniško otožnega skoraj počenega glasu, ki ga zapakira v koketiranje.

This Kiss ponudi tudi dva dueta. Pri Good Time je poskrbela za pozitivni energijski naboj "ni se nam treba truditi, da se imamo dobro" skupaj z Owl City. V skrbi za všečnost predvsem mlajšim poslušalcev pa združi v slogu kakšne balade iz Disneyjevega Srednješolskega muzikala svoje moči z Justinom Bieberjem (Beautiful).

Z albumom bo zadovoljila iskalce novih plesnih podlag (Turn Me Up) pa tudi iskalce novih sanjskih najstniških skupin tipa A*Teens (če pomislimo na njihovo skladbo Upside Down), s tem da namesto pomožnih članov skupine odpoje vse sama ob spremljavi avdioučinkov(Hurt So Good). Pa tudi popolnoma ne izpusti ritmov, ki se spogledujejo z vložki Calvina Harisa v We Found Love - le da to počne v skladbi Tonight I'm Getting Over You. In če bi Katy Perry kdaj iskala svoj novi mladostniški zvok, bi ga našla v Jepsenini Guitar String/Wedding Ring.

Pevka se tako z vsem mogočimi obdelavami zvoka in glasu ob najstniško navdihnjenih besedilih prepušča raziskovanju sledi na rumeni opečnati cesti v čudežni deželi popa. Kar na trenutke sploh ni tako slaba stvar.

Ocena: - 2, piše: Klavdija Kopina