Toda kot uvod v besedilo o tej izjemni umetnici naj povem le, da Charlotte z vsako potezo, vsakim delom in korakom potrjuje trditev, da jabolko ne pade daleč od drevesa (za nevedne: Charlotte je hči Sergea Gainsbourga).

Njen album IRM, kar je v francoščini kratica za magnetno resonanco, je produciral Beck, toda ne glede na to, da je tudi avtor glasbe in je soavtor tekstov, vse vajeti v svojih rokah oz., če hočete, glasilkah drži Charlotte – zadnja francoska glasbenica, ki ohranja predstavo o romantični in hkrati izzivalno "poredni" ženski.

Plošča IRM vsebuje prav ta dva atributa, ki sta za Charlotte značilna že vrsto let. Vse je dobesedno podrejeno njenemu diskretnemu šarmu (Voyage) in načinu, kako z angelskim glasom (Le Chat Du Café Des Artistes) prikliče hudiča (Me And Jane Doe) v vsakem v njeni bližini. Toda, ni vse tako zapleteno in filmsko usmerjeno. V ultimativnem singlu Heaven Can Wait, ki ga poje skupaj z Beckom, gre tako le za seciranje enostavnosti življenja. Kar koli že to pomeni.

Meni najljubša ostaja naslovna skladba IRM, ki jo je Charlotte napisala pod vtisom osebne tragedije, ko je ob deskanju na vodi doživela izliv krvi v možgane in preživela. Magnetna resonanca se ji je globoko vtisnila v spomin!

Ocena: 4