Pred desetletji je Clint zaslovel kot frontman skupine Pop Will Eat Itself, ki je v osemdesetih pomenila atrakcijo že s svojim imenom. Prav ta besedna igra bo v devetdesetih nakazovala smeri propada hiperprodukcijsko naravnane popglasbe, toda to je zgodba za drugič. Kajti kariera, ki jo je ustvarila skupina Pop Will Eat Itself, sploh ni primerljiva z Mansellovo.

Šestinštiridesetletni gospodič iz Coventryja je zaslovel s soundtrackom za film Requiem For A Dream režiserja Darrena Arronofskega. Točneje, zaslovel je predvsem s skladbo Lux Aeterna, ki je prek spletnih portalov doživela miljonski "ogled" in kopiranje. Še pred tem je Mansell v svojih klasično naravnanih skladbah za film sodeloval z imeni, kot so Aphex Twin, Roni Size in Orbital, kar je njegovim inštrumentalnim predlogom prineslo prepotrebno ambientalno fikcijsko širino. Uspeh je ponovil z naslednjim filmom Arronskega z naslovom The Fountain. Toda zadnje njegovo delo presega monumentalnost vsega doslej.

Za film Moon, režiserski prvenec Bowiejevega sina Duncana Jonesa, je Mansell filmsko zgodbo samote zvočno pobarval v sodobni ambientalni rekviem. Nič pretresljivo in pričakovano klavstrofobično, temveč nežno, kaotično in izjemno pestro. Skladba Welcome To Lunar Industries pa je nekaj boljšega v tem letu.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović