Lahkotno in skladno združevanje klasičnega rockovskega instrumentarija in sintetizatorjev zvoka. Foto:
Lahkotno in skladno združevanje klasičnega rockovskega instrumentarija in sintetizatorjev zvoka. Foto:


Z zanimivim, a še vedno izrazito zamaknjenim in dokaj monotonim postrockovsko zasanjanim dolgometražnim prvencem Binary Endings so že jasneje začrtali svojo nadaljnjo glasbeno pot, ki so jo na predhodniku Transgalaktika dodobra obogatili z zvočnimi eksperimenti.

Ob tretjem albumu 1000 mest, ki je pravkar izšel pri neodvisni ljubljanski založbi Kapa lahko že z gotovostjo trdimo, da mariborska zasedba Coma Stereo z vsako novo izdajo stopi stopničko višje. Njihov glasbeni izraz je iz albuma v album zrelejši in bolj dodelan, pozicija zasedbe v srednjeevropskem glasbenem podtalju pa vse opaznejša. To konec koncev potrjujejo tudi številne koncertne turneje, tako da 1000 mest morda ni zgolj poetična prispodoba.

Izvirne rešitve kvarteta se kažejo v samosvojem pogledu na fuzijo post rocka in ambientalne elektronike, žanrov, ki sta v izvedbenem smislu daleč vsak sebi, v sporočilnem pa sta si še kako blizu. Oba temeljita na atmosferiki, ki jo poskušata doseči s pomočjo različnih izraznih sredstev. Pri naših znancih je zanimivo, da za dosego želenega cilja uporabijo kar obe hkrati. Da bo učinek čim večji, da bo bolj delovalo! Da bi se izognili predvidljivosti, pa vse skupaj oplemenitijo s postpunkovsko ritmiko in s posebnim vokalom, ki še dodatno začinita celotno zvočno sliko.

Združevanje klasičnega rockovskega instrumentarija in sintetizatorjev zvoka pri njih ne zveni umetno, nasilno ali izumetničeno, kot se rado zgodi pri podobnih poskusih. Nikakor. Pri Coma Stereo to deluje lahkotno in skladno. Prvinsko. Gotovo k temu pripomore to, da so skladbe domala v celoti posneli v živo v studiu, in sicer izključno z analogno opremo. Logično nadaljevanje tega je, da albuma niso izdali v CD-formatu temveč zgolj na vinilu, česar pa smo pri njih tako ali tako že vajeni.

Coma Stereo za zdaj še niso razkrili misterija znakov v žitu, a če bodo tudi v prihodnje tako vneto premagovali vesoljska prostranstva, lebdeli med sanjami in zasanjanostjo, ni hudič, da se ne bi, hote ali nehote, dokopali tudi do tega odgovora.

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih