Seveda je ta kratka stavčna ugotovitev več kot pohvala ali pozitivna ocena. Kajti Dance Mamblita so s svojo punkovsko, drvečo, plesno in stresno pesmarico daleč od trendov – punkrock bluesa White Stripes ali Black Keys in nostalgije do Kojinih "discipliniranih" projektov.

Dance Mamblita so v svoji zvočno-lirični zanesenosti, vznesenosti, trdnem glasbenem prepričanju in kakopak spontani medsebojni igri z enostavnimi glasbili (bas in bobni) sveži, inovativni, razigrani in (lahko brez zadržka rečem) bolj seksi kot razvpite lokalno-regionalne MTV-zvezde Lollobrigida.

Če je prvenec Dance Mamblita izzvenel kot uigrana vaja dveh glasbenikov, ki sta za sabo pustila preteklost ali prejšnje projekte in se osredotočila na ljubezenski minimalizem do ritmov, ki ju veselijo in zabavajo, potem je druga plošča popoln presežek. Ob tem ne mislim na energijo, odstopanje od začrtanih dualnih smeri v aranžmajih in lirične angažiranosti, temveč predvsem na koherentnost in strnjenost celotne zbirke skladb. Ta je brezkompromisno cinična, ko Dance Mamblita poje Lydonov (PIL) verz "this is not a love song" v skladbi Robert Smith, lucidno direktna, ko vabi na ples v Hajde pleši in himnično-generacijska, ko udrihajo čez lastno indiferentnost do vsega okrog sebe v BMK. Genialno!

Ocena: 5