Toda ta poslušalčeva očaranost, vsaj v mojem primeru, ni naravnana na nikakršen učinek glasbenikovega presenečenja, ki ga večina glasbenih analitikov po neki čredni inerciji navaja ob izidu novega albuma. Nekaj v slogu – vrnitev po srčni kapi, ki je Davida zadela pred dobrimi desetimi leti, ali pa najdaljši ustvarjalni premor, deset let po albumu Reality.

Kot da Bowie v tem času ni bil na tem planetu?! Kot da se tako ali drugače ne bi več ukvarjal z glasbo?! Resnici na ljubo, ni iskal umetnega pomlajevanja z čudnimi nameni (Mick Jagger vs. Joss Stone) niti loščil pokalov ter sešteval tantiem preteklega dela, temveč je enakovredno kresal mnenja s Trentom Raznorjem, oplajal in spodbujal Davida Sitka in njegove TV On The Radio ter se nemalokrat znašel na odru z najljubšimi Arcade Fire. Ko je pa šlo zares in ko se je odločil, da je napočil čas, se je "oborožil" s sebi kompatibilno ekipo izjemnih glasbenikov, od Tonyja Levina in Gerryja Leonarda pa vse do Alforda Zacharyja in Steva Elsona in ... tu je The Next Day.

Bowie se ne zapleta v trendovsko konkurenčnost niti ne poskuša dokazovati in kazati, od kod mlajša generacija črpa t. i. retropost zvok. Toda po drugi strani album The Next Day v veliki meri ponovno oživlja kitarski pop (Where Are We Now?) in rock (The Stars (Are Out Tonight)), ki sta v dobi visoke glasbene tehnologije, hitropoteznega skladanja in spletne glasbene transverzale izgubila svojo melodično radiofonetičnost in monumentalnost skladbe kot take. Prav tako je na albumu The Next Day mogočre razbrati avtorjev avtobiografski prerez (Dirty Boys, Valentine's Day), pogled nazaj (Dancing Out In Space, Love Is Lost), a ne na način obujanja spominov na boljšo preteklost ali podpihovanja nostalgije.

Nikakor ne. Bowie si na ta način le poskuša (to mu še kako uspeva) zacementirati lastno glasbeno izhodišče za nadaljnjo kariero, ki se pravzaprav nikoli zares ni končala. Kajti on je morda večni glasbeni kameleon, ni pa starosta. On traja in traja.

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapovič