Plošček Moondagger tega 22-letnega glasbenika iz Detroita je na trenutke nostalgično zabaven, brez dodatnih poprodukcijskih nadgradenj in vselej skrajno minimalističen. Delno Deastro zaplava v ambientalne arhetipske vzorce slavnih pionirjev elektronske glasbe iz sedemdesetih in osemdesetih, od Vangelisa pa vse do Jarra. Toda to je le zvočna prispodoba, ki ji ni težko ubežati. Dovolj je, da se potopite v esenco čudovito enostavnih zgodbic, kot so Biophelia, Pyramid Builders, Vermillion Plaza, Moondagger … in začutite vso izraznost synth popglasbe, ki v nasprotju s svojo negativno zrcalno podobo v medijih resnično prinaša drugačne in iskrene glasbene pristope.

Povedano drugače, tisto, kar je Randolph skladal in posnel v atriju hiše svojih staršev, na odru zaživi v še bolj pestri obliki, kajti na turneji mu družbo delajo še basist, kitarist in bobnar. Zelo resno.

Ocena: 3,5; piše Miroslav Akrapović