To lahko sklenemo predvsem iz medijske popotnice, ki je na koncu prejšnjega leta spremljala manchestrsko skupino Delphic. Namreč mladi glasbeniki so v večini glasbenih medijev okronani za največji up leta 2010; hkrati pa so za svoja dva singla (Counterpoint in This Momentary), ki so izdani za založbe R & S in Kitsune, dobili vabilo za turnejo Kitsune Maison, na kateri so bili veliko presenečenje.

In kaj je tako presenetljivega v njihovi godbi? Takoj po objavi prvenca sem zasledil v recenzijah imenitnih angleških dnevnih tiskovin primerjavo skupine Delphic z že uveljavljenimi rojaki Klaxons. Ta primerjava drži, le če se še bolj poglobimo in ugotovimo, da so Klaxons dediči New Order. Kajti Delphic ni treba iti predaleč iz svojega naravnega manchestrskega okrožja, da bi črpali navdih in deje.
Prvenec je resda "spoliran" (Acolyte) v območju sodobnih aranžerskih prijemov, ki kljubuje nostalgičnemu pridihu osemdesetih (Halycone), toda hkrati razkriva lirično in zvočno ikonografijo (Doubt), značilno za manchestrsko sceno. Povedano drugače, Delphic očarajo s svojo enostavno izmenjavo elektronike in kitar, ki jih začinijo s ponavljajočim se ritmom in izjemnimi vokali. Tisto, kar žal niso nasledili od New Order, pa je odmik od prevelike koncentracije popvibracij, ki njihovo delo na trenutke enači s predvidljivo popprodukcijo.

Ocena: 4