Dobesedno razumljeno se z novo ritem sekcijo tudi so, a to ni bistvo. Njihova mladostnost temelji na zagnanosti, čvrstosti, surovosti, energičnosti in moči glasbenega izraza, ki še bistveno bolj kot na pričujoči izdaji pride do izraza na koncertih.
Odkar so se Demolition Group leta 1986 zbrali na pogorišču Gastrbajtrsov, so ustvarili šest izvrstnih albumov, nastopali na pomembnih evropskih festivalih, v tujini izdajali plošče, sodelovali na številnih kompilacijah, ustvarjali glasbo za film in gledališče in navsezadnje, prenašali muhe estradne dive Helene Blagne pri snemanju skladbe Dež, pa kar koli si že mislite o tem sodelovanju. Na poti med legende so si že ustvarili kultni status, skratka, dosegli so domala vse, kar lahko pri nas doseže alternativna skupina, zato se lahko povsem neobremenjeno posvetijo svojemu konjičku.
Planet starcev je nadaljevanje, ustvarjalna nadgradnja predhodnika, s katerim so se vrnili h koreninam, k bazičnemu, prvinskemu rockovskemu zvoku. Skoraj docela so opustili eksperimentiranje z elektronskimi ritmi in studijska čarodejstva ter jih nadomestili s primarnimi (rockovskimi) instrumenti in vokalom. V skladu s pričakovanji niso ponudili ničesar radikalnega ali izrazito novega. To ni (več) njihovo poslanstvo, to je naloga prihajajočih generacij! Namesto tega so predstavili vso širino svojega ustvarjalnega in izvedbenega potenciala.
Od udarnega uvodnega Gospodarja do otožne, umirjene sklepne skladbe Ljubiva ta svet, znotraj značilne, homogene zvočne mavrice rocka, punka, džeza, funka in metala navdušujejo tako z nenadnimi energičnimi izbruhi kot z nadzorovanimi ritmičnimi prehodi, tako z nevrotično kaotičnimi pasažami kot s skladnimi instrumentalnimi medigrami. Seveda ni mogoče mimo izrazito svojstvene Goranove vokalne interpretacije osebno izpovedne, družbenokritične in ljubezenske lirike, ki je že davno tega postala zaščitni znak skupine.
Z albumom, ki so ga, saj ni res, pa je, izdali v samozaložbi, bodo Demolition Group navdušili zveste privržence, širše občinstvo pa se bo ob naključnim srečanjem s kakšno izmed skladb lahko znova čudila njihovi nekonvencionalnosti.
Ocena: 4; piše: Dušan Jesih