Vročega avgusta leta 2012 je nekaj sto poslušalcev strnilo svoje vrste v nekdanji šibeniški vojašnici Bribirskih knezov, da bi videlo in slišalo brata Lawrence na odru. Bilo je drugega dneva 2. festivala Terraneo in po ravno končanem nastopu kolektiva The Roots se nas ni pretirano gnetlo na koncertu razrahljanega soulističnega dueta Disclosure, ki se je slišal kot prešerno sveže blanširana UK- garage – flex – house ... tresk rapsodija. V nadaljevanju vroče jeseni sta Howard in Guy Lawrence poskrbela za odziven remiks zadnjega hita Running še ene novodobne otoške popdive Jessie Ware. Ko je bil ta predstavljen leto pozneje na znamenitem Big Weekwnd, ki ga organizira in v eter pošilja BBC Radio 1, je monumentalno završalo na glasbeni sceni, od juga proti severu. Tudi čez Atlantik je dober zvok in glas šel v vsako vas in med prvimi se je oglasila Mary J. Blige, prepoznala je sposobnosti Disclosure in prisrčno odposlala vabilo k sodelovanju. In ni bila edina, ki si je (za)želela zvokovnega liftinga, na tenko narezanih, a vselej sočnih background musics. Toda ob vsem brata Lawrence niti v sanjah nista mogla predvidevati, da bo njun studijski prvorojenec in diskografski debi Settle prodan v več kot petmilijonski nakladi.
Ravno ko to pišem, dve leti pozneje, se morda fantoma iz Disclosure svita, da bi njun ravnokar izdani drugi album Caracal lahko dvignil nakladno lestvico še višje. Kriza glasbene industrije? Industrija krizne glasbe? Kri ... na plesišču.
Album Caracal ponazarja to kri kot življenjsko gonilo, gonilo ljubezni in sovraštva. V meni najljubši skladbi Houreglass se nam krvavo rdeče razkriva Lion Babe. Novi klasicizem soula! Pesem, za katero bi zvezde in zvezdice fitnesa "ubijale" ali prodale ves svoj soul (op. avt. svojo dušo), da bi si jo lahko lastile! Če so Disclosure na prvencu Settle previdno namakali svoje doma (op. avt. beri house & 2 step) pripravljene inštrumentalne krokete v postano popfritezo, so na novem albumu Caracal, to smiselno in logično nadaljevanje naredili sila preudarno.
Poslušajte Gregoryja Porterja, kako gosposko razpotegne svojo gospelsko intonacijo v skladbi Holding On; nadobudnega Kwabsa, ki v Willing & Abe izpoveduje večno dramaturgijo prave ljubezni, ... ali nadobudnega Abela Tesfayeja oz. The Weeknd, ki v uvodni pesmi Nocturnal potrjuje hvalnicam, da je "najboljši glasbeni talent od Michaela Jacksona do današnjih dne". Seveda, je vse našteto fino stkano v bombažno zvočno kuliso bratov Lawrence, ki jim ni (več) promocijska vaba podatek, da tudi zlati dečko britanskega novodobnega šansona Sam Smith pristavi svoj prispevek (Omen) albumu Caracal. Albumu, ki ga je ustvarila generacija 90-ih za generacije vseh starosti, zapriseženih kakovostnemu pop izrazu. O subverzivnosti tega v času krize pa ... bom parafraziral z Oružjem protiv otmičara, imenom kultne novosadske pop rock skupine: z optimizmom proti ovratnikom (belim).

Miroslav Akrapović