Verjamem, da v tako 'preresnem' početju, kot sta produkcija in skladanje elektronskih algoritmov, Kozallov lik deluje kot izsek iz kabaretnih televizijskih oddaj, v katerih se vedno išče zaklad – na prostem ali v studiu. Toda, če odmislite vse te popačene Kozetove obraze, na pol poti med staro džentelmensko šolo Rudija Carella in brihtnostjo & hitrostjo Stefana Raaba, dobite avtorja, ki brez odvečnega trendovskega balasta in pretirane zvočne nasičenosti vešče krmari med technom in housom.
Na albumu Amygdala se ta plovba sliši, kot da bi DJ Koze v vrtincu starega vzorca housa (Track ID Anyone?, Homesick) svojo skromno jadrnico občasno priklopil na dodatne motorje (Marilyn Whirlwind, Nices Wolkchen). Pri tem, pogojno rečeno, 'friziranju' zvoka, so mu še kako v pomoč gostujoči glasbeniki, med drugim Apparat, Caribou, Matthew Dear, Ada, Dirk Von Lowtzow, ki jih je DJ Koze zagotovo premamil, ne s čudaštvom, temveč s svojim prefinjenim okusom in načinom, da skoraj vsako skladbo začini ali zapelje v območje psihadeličnega. Retro–futro, ki diši po pomladi!
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović