Upal bi si trditi, da je slednji tudi najbolj reprezentativen, produkcijsko in organizacijsko najbolj radikalen Damonov izlet v njemu že od nekdaj ljubo Afriko. Namreč, potem ko je zbral ultimativno producentsko ekipo Dan The Automator, T-E-E-D, Rodaidh McDonald, Actress, Richard Russell …, se je Damon napotil v Kinšaso in si zadal cilj, da v petih dneh, skupaj s tamkajšnjimi glasbeniki – Tout Puissant Mukalo & Nelly Liyemge, Bokatola System & Evala Litongo, Jupiter Bokondji, Washiba in drugi – posname avdio- in videomaterial ter celoten projekt zapakira kot humanitarno akcijo. Tako smo dobili album Kinshasa One Two, ki ga je najboljše sprejeti kot nekakšen študijski izlet na temo sinergije raznorodnih in raznonarodnih zvokov, napevov … kot spoj tehnološkega napredka in tradicije. Albarn je dirigent, ki se ne brani svojih glasilk brusiti skupaj z afriškimi glasbeniki. Toda, nikakor ni oseba, ki bi svoje delo ponujala v analizo purističnim tradicionalistom drugogodbenih izrazov, ki se bodo zagotovo zmrdovali ob … recimo skladbi Customs ali We Come From The Forest - skladbama, ki najbolje predstavljata ustvarjalno vnemo spontanih živih nastopov, v katerih je skozi prostore Francoskega inštituta v Kinšasi kot glasbeni bolid drvelo več kot 50 glasbenikov.
Glasba, ki poživi meglene evropske dneve ob sklicevanju na gospodarski konec nekega prejšnjega življenja. Kaj bo šele, ko Albarn sklene svojo naslednjo operacijo, imenovano Severna Koreja? Pustimo se presenetiti ...
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović