Njihov istoimenski album je namreč presenetljivo zrel, vsebinsko dovršen in glasbeno prepričljiv. Kaže se kot rezultat glasbene širine in razgledanosti članov, izdatno podprtih z vehemenco in mladostno zagnanostjo, s katerima so postavili visoka merila ter se hkrati zavihteli na sam vrh domače dub scene. Glede na nikakršno konkurenco to sicer ni bilo posebej težko, razveseljuje pa, da se lahko povsem enakovredno kosajo s sorodno svetovno produkcijo.

Presenečajo nepretencioznost, neobremenjenost in igrivost, s katerimi se fantje lotevajo nadgradnje duba. Čeprav se pri tem enkrat bolj spogledujejo s plesno elektroniko, drugič s hrupnejšim rockom, niso pa jim tuji niti eksperimentalni zvočni vložki, je njihova zvočna podoba kompaktna in homogena. Za zdaj je še prezgodaj reči, da tudi značilna, a vsekakor že povsem prepoznavna glasbena poetika v primerjavi z nekaterimi sorodnimi izdajami odlično funkcionira tudi brez pomoči običajno pripadajočih substanc.

Pomanjkljivosti? Če jim preveč pompozen uvod v album zlahka spregledamo, se velja obregniti ob semple. Ne sicer ob njihov odnos z instrumentalno podlago, na katero prav lepo 'sedejo'. Tudi ne ob obdelavo tem iz Rdeče kapice ali Martina Krpana. Izbiro Titovega govora pa bi vendarle lahko nadomestili z aktualnejšimi vsebinami in se tako natančneje umestili v koordinatni sistem družbeno angažiranih zasedb. Ne zato, ker to odlikuje vzornike ali žanrske velikane, ampak zato, ker to terjajo aktualne družbene razmere.

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih