Fantje zvenijo, kot bi se čas ustavil. Še vedno je v ospredju naveličani in gizdalinski pevec Simon Le Bon z verzi o sončnem vzhodu in sočnem poletju, v ozadju pa elektro pop in sintetični funk. Nočejo in nočejo priznati, da se je čas jaht in manekenk za njih dokončno iztekel.

Čeprav so k sodelovanju povabili Nila Rodgersa in studijskega čarovnika Dona Gilmorja, skupina zveni kot kopija same sebe. Vse je preveč preračunljivo, puhlo in brez prave vsebine, razen obrtniške spretnosti ni kaj pohvaliti.

Ocena: 2, Piše: Rudi Vlašič