To je njihova najboljša skladba v dosedanji diskografiji in kasneje se je izkazalo, da je izjemno pomembna skladba za razumevanje in sprejemanje zadnjega albuma In This Light And On This Evening. Tom Smith in druščina sta se morala počutiti izjemno bedno, ko so z vseh strani letele pripombe, da posnemajo Interpol ali da skušajo vstopiti na senčeno stran angleške glasbene zgodovine, ki so jo zamislili Joy Division.

Četudi se je naklada njihovih prejšnjih dveh albumov podvojila, ni bilo zaznati nobenega veselja pri vodji, kitaristu, liriku in pevcu Tomu Smithu. Rahlo pogojena drža ali priprava na nekaj drugega? No, odmik se je zagotovo zgodil. Njihova nova plošča In This Light And On This Evening je zelo radikalen zasuk, vsaj kar zadeva aranžmaje, saj so se Editors približali bolj sintetizirani različici svoje godbe, ki jih je tokrat hočeš nočeš dejansko porinila v osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Povedano drugače, kitare so izginile. Očitno je to bil Tomov načrt v izognitev poznejšim primerjavam. Toda hkrati je bil to zelo nevaren poskus, ki je sicer, za razliko od same glasbe, njihovo lirično noto še vedno ohranil na ravni prejšnjih albumov. Ta se je s svojimi arhetipskimi elektronskimi vzorci znašla na križišču. Koncertno bo izjemno učinkovito preklapljati s kitar na klaviature.

Toda če te DJ Tiestö remiksa (skladba Papillon) za potrebe množic, potem se resno vprašaš, ali je kdo razumel tvojo depresivno poetiko? V scenosledu skladb je vsekakor izstopajoča že omenjena Brick And Mortar in ta naj bi bila vzorčni primer, kako naprej.

Ocena: 3,5