Neubautni o plošči Lament pravijo, da to ni njihov pravi album in da gre pravzaprav za studijsko rekonstrukcijo dela, prvenstveno ustvarjenega za izvajanje v živo. Ob upoštevanju dejstva, da so njihovo skozi leta sicer spreminjajočo se glasbo vselej prevevali tesnobnost, občutja distopičnosti, zamolklost industrijske dobe, predvsem pa gre za vrhunske ustvarjalce in izvajalce, tudi ne čudi tako zelo, da so Belgijci angažirali nemško skupino za projekt v spomin na začetek prve svetovne vojne.

Nekoč najverjetneje najbolj hrupna in neusmiljena, danes pa nedvomno ena najbolj spoštovanih skupin je bila na samem začetku zasedba z "normalnimi" instrumenti, polovica skupine je bila ženskega spola, saj sta leta 1980 Blixi Bargeldu in N. U. Unruhu ob boku stali še Gudrun Gut in Beate Bartel. V istem letu se jim je pridružil takrat 14-letni Alexander Hacke, poleg Bargelda skozi vsa leta eden nosilnih stebrov Einstürzende Neubauten. Do uporabe vsakodnevnih predmetov namesto inštrumentov naj bi v začetnih letih privedle finančne okoliščine, saj naj bi bil Unruh primoran prodati svoje bobne, zato je začel uporabljati kose odpadnih kovin in drugih vsakodnevnih predmetov, kar je dodobra doprineslo k njihovemu insceniranju apokaliptičnega vidika sveta. Mojstrsko pretvarjanje zvočnega potenciala - ki ga ponujajo raznovrstni materiali - v glasbo, pa jih je naredilo za kultni fenomen.

Skozi skoraj tri desetletja in pol delovanja, so - čeprav se imajo predvsem za skupino, katere bistvo temelji bolj na nastopanju v živo kot na studijskih posnetkih - nanizali precej albumov. Večina jih je izšla pri založbi Potomak, ki od začetka devetdesetih let preteklega stoletja skoraj izključno izdaja njihove stvaritve, nekaj pa tudi pri londonski založbi Mute, pri kateri v obsežnem katalogu najdemo tudi izdaje domačih glasbenikov zasedbe Laibach. V letu 1996 so bili skorajda na robu razpada, ko sta jih pred in med snemanjem sedmega albuma zapustila Marc Chung in F. M. Einheit, dva izmed zgodnjih članov, vendar sta se pridružila Jochen Arbeit na kitari in Rudi Moser na tolkalih, ki sta še danes člana zasedbe.

Za aktualni projekt Lament so Bargeldu za zgodovinsko raziskovanje dodelili strokovnjakinjo za književnost in zgodovinarja, ki sta mu med drugim pomagala pri prečesavanju arhivskega gradiva. V enem od intervjujev pove, da je prva svetovna vojna eden najbolj jasnih označevalcev sodobne zgodovine in da se sploh ni nikoli prav končala; med- in povojna obdobja so namenjena le navideznemu odmoru, saj velike vojne sile prek svojih "namestnikov" izvajajo agresijo na nam oddaljenih bojiščih. V ploščo povede Kriegsmaschinerie, kovinska zvočna slika vojnih priprav z vlaganjem v vojne stroje, izvedena na izboru neubautnovskega preteklega instrumentarija in brez vokala. Tej sledi skladba Hymnen, v kateri so spojene predvojne himne vojskujočih se držav, odpete s patetično teatraličnostjo, s čimer ironizirajo obelodanjanje nacionalnega ponosa prek petja pesmi, ki stojijo kot simbol določenega naroda ali države.

Ironija se dalje sprevrže v parodijo v The Willy-Nicki Telegrams, v kateri Bargeld v vlogi avstrijskega kajzerja Wilhelma in Hacke kot ruski car Nikolaj navihano pomehkuženo bereta telegramsko korespondenco pozneje s to vojno odnesenih vladarjev, pri čemer sta njuna glasova manipulirana z autotunom, eno bolj neokusnih domislic sodobne predvsem pop in hiphop produkcije. 13-minutna, torej najdaljša in tudi konceptualno najbolj osmišljena, je "statistična" Der 1. Weltkrieg (Percussion Version), v kateri vsak udarec bobnanja po plastičnih ceveh v štiričetrtinskem taktu ponazarja po en dan vojne, tako da skladba sestoji iz 392 udarcev. Število cevi pa stoji za število držav, akterk izbruha vojne in trajanje njihove vključenosti vanjo. Bobnanje spremlja navajanje imen bojišč z ženskimi vokali, za kar so vključili kar Bargeldove žene, hišne pomočnice in flamske sodelavke.

Naslovna skladba Lament je sestavljena iz treh delov, osrednjega minimalistično industrialnega uokvirjata blagozvočna godalna dela, pri čemer so v drugem uporabili posnetke zavezniških ujetnikov, nastale za potrebe nemškega lingvističnega raziskovanja in ovekovečene na voščenem cilindru, ki ga Neubautni tudi med nastopom predvajajo. Na plošči se znajdeta še dve deli, osnovani na arhivskem odkritju - gre za dve priredbi skladb (On Patrol In No Man's Land in zaključna All Of No Man's Land Is Ours) Harlem Hellfighters - ameriškega črnskega voda, ki se je na evropskih tleh boril pod francoskim poveljstvom. How Did I Die je edina skladba na plošči, ki ne temelji na zgodovinskih dejstvih, v njej pa Bargeld ob godalni spremljavi navaja različne načine umiranja in je nemara tudi edina, ki bi jo najlaže pogrešili.

Omeniti velja še Sag Mir Wo Die Blumen Sind, kar je nemška različica Where Have All the Flowers Gone Peta Seegerja (pri nas znana kot Kam so šle vse rožice), ki jo je nekoč prepevala Marlene Dietrich, za Lament pa jo Bargeld izvede v ravno prav srčni a cappélla verziji. Predzadnja skladba Der Beginn des Weltkrieges 1914 (Dargestellt Unter Zuhilfenahme eines Tierstimmenimitators) je še prav posebej zgodba zase in še en arhivski biser. V njej je namreč mogoče slišati priredbo iz nemškega radijskega arhiva izbrskanega posnetka Josepha Plauta, povojnega kabaretističnega imitatorja živali, ki na ta basenski način uprizori izbruh vojne. Pri tem je skorajda srhljivo dejstvo, da je na koncu te točke, ki je bila izvedena leta 1926, imitiran pav, ki zavrešči "Hitler, Hitler!".

Kot povedano v enem izmed intervjujev, zasedba nikakor ni želela, da bi projekt izpadel didaktično, četudi jim je bilo precej težko osmisliti posredovanje zgodovinske vsebine brez pretirano šolniške dimenzije ali celo soljenja pameti. Čeprav ta kar 77-minutna plošča deluje tudi kot celota, gre za ločena odrska dejanja, nabor, ki se navdihuje tudi pri zgodovinskih oblikah izraznosti, zasidranih v evropskem prostoru in zgodovini. Einstürzende Neubauten pa so uspeli ustvariti izdelek, v katerem so še vedno zelo očitno prisotne njihove korenine, ki jih kot zreli ustvarjalci kdaj bolj kdaj manj navdihujoče nadgrajujejo. Lament se bo zagotovo zapisal med njihova svetlejša zrela dela. Po "razširjenem" evropskem prostoru pa zasedba pravkar zaseda odre in bo v slabih dveh mesecih obredla 17 mest, drevi tudi Ljubljano.