Že samo ime njunega glasbenega projekta, ki naj bi skrival možnost Elvis ali Elvisi, se morda bere kriptološko, a sliši bolj umirjeno in racionalno. Racionalno? Morate vedeti, da v podnaslovu albuma stoji napisano Political Song For Didi Bloome To Sing, With Crescendo. Če gre za kakršno koli konfrontacijo s takšnim ali drugačnim ameriškim vsakdanom, se album Return To The Moon sliši kot, da bi mu sledila Simon & Garfunkel, ki bi igrala kot množina Leonarda Cohena. Navsezadnje, temu poslušalec niti ne more zameriti, kajti tako Berninger kot tudi Knopf sta ohranila svoje prejšnje izraznosti, ki so bile nemalokrat, skozi udejanjanja v svojih matičnih skupinah, na meji blaznosti. V EL VY ni te nevarnosti.

Najboljša skladba albuma Sad Case je tudi najbolj skrajen primer produkcije in aranžmajev. Sliši si kot zlati rez The National in Menomena. V njej nas Brent Knopf popelje v zvočne labirinte, ki se nikoli ne iztečejo na enak način; zagotovo tudi zaradi Mattovega hripavo zbrušenega glasu, ki spreminja smeri.

Na eni od teh smeri, ali bolj rečeno, sledi je tudi Happiness, Missouri – zadnja skladba pri zadnji rundi na veselih uricah sredi tedna v najljubšem pubu. Skladba, ki se je ne morete otresti, ko vstopate in izstopate iz taksija. Preostali del je uglašen in uravnovešen kot Simon & Garfunkel, ki se trudita (Silent Ivy Hotel, Paul Is Alive, No Time To Crank The Sun), da bi se slišala kot Leonard Cohen. Kar nikakor ne prejudicira ali se trudi zavreči perfidnost in perfekcijo v produkciji albuma Return To The Moon. In četudi se duet EL VY že zdaj promovira s številnimi prihajajočimi nastopi, na katerih se bo morda perfekcija umaknila spontanosti, je za politično (ne)korektnost v glasbi to rahlo premalo.