Toda idrijski trio se – tako kot najbolj poslušane komercialne radijske postaje – z nostalgijo vrača v leta, za katera so rockerji upali, da so za nami. Osemdeseta, ki so za pol desetletja v omare pospravile "gibsonke, fenderje in marshall ojačevalce", so slabih dvajset let pozneje še vedno žilava in vse bolj aktualna. Pa očitno ne samo zaradi naših radijskih postaj, ki vztrajno predvajajo himne tistega obdobja; tematski večeri osemdesetih so v klubih vse pogostejši, Annie Lennox, Madonna in drugi pa posledično vse bolj priljubljeni.

Jugoslavija se je v velikem loku mainstream elektropopu izognila – »naš« novi val je dal Šarlo Akrobata in Idole (Srbija), Azro in Prljavo kazalište (Hrvaška) ter Lačni Franz in Pankrte. Edina synth izjema so bili legendarni Videosex, ki pa s progresivnimi motivi niso imeli ambicij po takrat rosno mladem MTV-ju.

Čemu ta osnovnošolski uvodni pregled? Zato, da se ne bi sposobnemu triu storila krivica. Njihov prvenec Deja vu je nedvomno poživitev za domačo sceno, ki je z leti zgubila število (žanrskih) predalov. Electrixov retro zvok je nadgrajen, večplasten, zlasti v odličnih vokalih, ki bolje uspevajo v domačem kot tujem (angleškem) jeziku.

Ključna dilema prvenca namreč je, ali naj se skupina prilagodi domačemu ali tujemu okolju. Vokalist Kamikaze v angleščini (pre)hitro zajadra v postpunk prizvok (Joy Divison), ki jih z aktualno nadgradnjo instrumentov (Moroderu Jedan, Fish) bolj približa franzferdinandovskem zvoku.

Pristni retro je tako dosežen zgolj v slovenskem jeziku, ki se (spet) izkaže za izjemno prožnega. Dokaz so fenomenalne skladbe Taja, Radio in Ljubezen v avtu. V slednji se proslavi že skoraj pozabljena Anita Kay, ki se je širši javnosti predstavila leta 2001 v pesmi Eboran (Nord, Siddharta).

Enajst pesmi in štirje bonusi žal ne doživijo klimaksa, temveč sestopijo po treh omenjenih pesmih. V vsakem primeru so Electrix pozitivno nabiti v domačem jeziku, za največjo napetost, ki bi poskrbela, da bi zdavnaj ugasla luč elektropopa osvetlila slovenski zatemnjen disko prostor, pa manjka več melodičnih pesmi in kakšna udarnejša balada v slogu Bonnie Tyler. "Štikl" Sonce po dežju je za zdaj premalo. A Deja vu je spodbuden retro projekt.

Priporočene pesmi: Taja, Radio, Ljubezen v avtu

Ocena: 3; piše: Jaša Lorenčič