Takšne vedeževalske analize, ki jih na britanski glasbeni sceni nikoli ne zmanjka, ne glede na to, ali gre za underground ali mainstream, so bile še posebej naglašene z njeno lanskoletno malo ploščo Double Edge, o kateri so svoje vtise in hvalnice pretakali tako Thom Yorke kot Beth Gibbons. Prav pevka Portishead je najbolj pogosta referenca in primerjava za rosno mlado Emiko, ki si je navdih za svoj prvenec poiskala raje v Berlinu kot v zapuščenih pristaniščih rojstnega Bristola.
Daleč od kombinatorike razbohotenega dub stepa in elektronskega minimalizma, toda globoko v mrakobnem in vlažnem zavetju kulis (3 Hours) za kakšen sodobni film noire (The Long Goodbye, Count Backwards). Toda na vsak namig, da se v njeni dokaj vase zaprti glasbi, ki ne ustvarja vzdušja, temveč vzdušje opeva in podoživlja, slišijo osnovni delci post punkovske preteklosti, vas bo mična glasbenica razočarala in podučila, da sta (če že) njena navdiha Mahler in Rachmaninov.

Kdor dvomi o izobraženosti nekdanje študentke klavirja in kompozicije, naj se poglobi v tehničen del njenega prvenca, v katerem je Emika ... vse vloge odigrala sama – od producentskega dela pa vse do pisanja lirike, skladanja, igranja, petja in foto sessiona na naslovnici. Rezultat je samozavestna in uravnovešena plošča, ki ji na trenutke hladnokrvnost preide v monotonost in se zdi da se brez tveganja še daleč pride. Toda to “daleč” pomeni le do najboljše skladbe tega prvenca Come Catch Me, kjer nudi Emika čustvom prosto pot in se približa hrepenenju Zole Jesus in Katie Stelmanis iz skupine Austra.
Ocena: 3; piše: Miroslav Akrapović