A vseeno, v svitu današnje svetovne premiere zadnjega Tarantinovega filma The Hateful Eight ali Podlih osem, ki jim je Ennio Morricone prispeval filmsko glasbo, so tisti najbolj goreči in vneti privrženci njegovega glasbenega opusa izbrskali ali (po)ustvarili tudi ta skrivnostni podatek. Zdi se mi pomembnejša informacija ali ugotovitev, da je film in ta glasba prvo (za)resno sodelovanje med legendarnim Enniom Morriconejem in kultnim Quentinom Tarantinom. To ne pomeni, da Morriconejevih zimzelenih skladb ni bilo v Tarantinovih filmih. Toda razen skladbe Ancora Qui iz filma Django brez okovov, ki jo je mojster Ennio zložil posebej za to priložnost, so se vse druge skladbe »znašle« v filmih na željo samega Tarantina. Prepričan sem, da je Grande Compositore imel dosti za povedati glede avtorskih pravic, etc. Ali pa so galantno – kakor to le Tarantino zna – rešili vse nesporazume in zapadle tantieme vključili v honorar Podlih osem.

Kakor koli … že v uvodnih taktih skladbe L’Ultima Diligenza di Red Rock je povsem jasno, da Morricone ničesar ni prepuščal naključju ali pa starim notnim zapisom, ki so ostali v beležki zunaj njegove slavne preteklosti. Več kot prepoznaven zvok dramaturško stopnjujočega se igralnega loka v spomin prikliče Morriconejevo špagetarsko fazo z Sergiem Leonom, ki se ob vsakem vnovičnem poslušanju odmika Divjem zahodu in približuje džungli na asfaltu iz The Untouchables režiserja Brian De Palma. Morriconejeva skladateljska vrhunskost v vseh teh letih ostaja standardna. Ni si treba ogledati filma, da si fonoteko osvežiš s simfoničnim klasicizmom brez primere. Zdi se, da poslušanje Morriconeja s časom presega število ponovitev filma, za katerega je maestro napisal glasbo. To pa tudi (za)dosti pove.

Miroslav Akrapović