Za seboj ima prav tako veliko sodelovanja z drugimi glasbeniki, letos pa je združil moči s Karlom Hydom, ki je v tem tandemu na vokalih in kitari. Gre za člana britanske zasedbe Underworld, ki je širšo prepoznavnost dosegla v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja s skladbo Born Slippy, predvsem zaradi filma Trainspotting. Leta 2010 so mediji naznanili, da se je Eno pridružil naboru glasbenikov angleške "superzaložbe" Warp, High Life pa je njegov peti album za to institucijo.

Le dva meseca pred izidom High Lifa sta Eno in Hyde pod Warpovo streho že posnela album Someday World. Vendar pa jima je pri tem ostalo še veliko nerealiziranih idej in tako sta na valu zanosa skupnega ustvarjanja v pičlih petih dneh v studiu posnela še ta izdelek. Sicer pa je highlife ime žanra, ki se je pojavil na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje v Gani, z vpletanjem evropskih vplivov in glasbil v zahodnoafriško popglasbo. In od tukaj Eno in Hyde tudi črpata navdih. Vendar pa se žal High Life umešča v tisto množico Enovih albumov, ki ne prinašajo nič presunljivega.

Pretiran zanos se tako kaže v precej površnem materialu, ki mu umanjka oprijemljivo bistvo, brez katere je velika večina skladb slišati precej lahkomiselno. Spontanost, na kateri temelji album, ne seže dlje od tega, da pusti vtis, da imamo opravka s polizdelki. Pesmim je mogoče očitati tudi nepotrebno razvlečenost - še posebej v skladbah Lilac ali pa Cells & Bells -, ki ne prinaša učinka, zaradi katerega bi bila smiselna repetitivnost, na kateri temeljita omenjeni skladbi. To morda še najbolj uspe uvodni devetminutni zasanjani Return. Moulded Life se s svojo udarnostjo še najbolj oddalji od siceršnjega toka albuma, ki ga delno rešuje še konkretno "zafankirana" DBF. Idejno izhodišče cepljenja zvoka Fele Kutija in kolegov na minimalistične prijeme je izvedbeno preprosto pretirano razredčeno, zaradi česar High Life bolj ali manj izpade kot nabor ostankov, za katerega sta glasbenika očitno mislila, da ga je vredno ustvariti in izdati še to "naknadno" ploščo.