Predvsem mislim tukaj na tisti klasičen otoški medijski prijem, ko izvajalca, še preden si slišal njegove demoposnetke, povzdigneš v glasbena nebesa, nato pa ga enako silovito pozneje spustiš na tla. Poskušaš spustiti na tla. Esben And The Witch se niso pretirano obremenjevali s podarjeno prozaično kategorizacijo za novince, famozno nalepko »next big thing«, kajti povsem jasno jim je bilo, da bo šele njihova druga velika plošča potrdila tako hvalospeve kot tudi kritike.

Kdor je slišal njihov prvenec Violet Cries, se zagotovo lahko strinja, da so Esben And The Witch eno najbolj nekonvencionalnih imen neodvisne scene. Violet Cries je namreč na krilih ultimativnega singla Marching Song predstavljal novodobni novovalovski kitarski zvok, ki je imel le to nesrečo, da je v etru konkuriral medijsko bolj prodorni Zoli Jesus in kontroverzni Karin Elisabeth Dreijer Andersson ali umetniško Fever Ray. Če sem bolj natančen, s svojim glasom je tekmovala Rachel Davies, "boljša tretjina" skupine.

Toda v nasprotju z omenjenimi so Esben And The Witch svojo melodramatično mantro vseskozi oplajali z pravljičnim svetom mitov in legend. Navsezadnje so si ime za skupino sposodili iz naslova stare danske pravljice. A ko rečem »pravljičnim svetom«, to ne pomeni nič drugega kot to, da je njihov indie izraz na trenutke lebdel med neoklasično gotsko godbo in tradicionalnimi angleškimi folk zvoki. Na novem albumu Wash The Sins Not Only The Face pa ti aranžmaji prevladujejo, kar je bila zagotovo načrtovana odločitev skupine.

Skladbe, kot so Deathwaltz, The Fall Of Glorieta Mountain, Iceland Spar, Shimmering, prinašajo bolj kompleksne melodične strukture, v kateri Esben And The Witch niti za trenutek ne izgubijo kompasa ali ponovijo svojih korakov. Njihov zaščitni znak še vedno ostaja stopnjujoča se ritualna ritmika, katere hipnotičnost (oh, kako naravno in življenjsko) na trenutke predramijo desanti distorziranega hrupa in seveda Rachel Davies z glasom angela, ki so mu podrezali krila.

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapovič