Tudi zato, ker zveni kot krik z balkonov osame, ki bodo vsak hip preščipali ograje.

Album Fetch The Bolt Cutters (Prinesi cvikcange), svoj prvi po osmih letih, je ameriška kantavtorica posnela na program GarageBand na svojem domu v Los Angelesu (Venice Beach). Kmalu po izidu 17. aprila je postal najvišje ocenjen album vseh časov na agregatni spletni strani Metacritic.

Popalternativka Fiona Apple je znova skoraj vse naredila sama – napisala pesmi, jih zapela, zaigrala na klavir in tolkala, bila del produkcijske ekipe. Trinajst skladb se trese ob zvokih iz ozadja – slišimo predmete, ki padajo po tleh, korake, lajanje njene psičke Mercy, tudi psov njenih soustvarjalcev, denimo avtorice spremljevalnih vokalov, sicer pa igralke in manekenke Care Delevigne. V vlogi glasbil ob prevladujočih tolkalih in klavirju med drugim nastopajo predmeti iz gospodinjstva. V tednih dela od doma, ko smo za zidovi stalnih prebivališč odprli začasne frizerske salone, vrtce, osnovne šole in zoompisarne, njena glasba ne bi mogla zveneti bolj aktualno.

42-letna karantenska umetnica je v primerjavi z nami profesionalka, karantena je njen način življenja že vsaj dve desetletji in nova glasba ne interpretira sveta, ki poskuša preživeti izbruh novega koronavirusa, temveč njeno notranje življenje, ki poskuša preživeti prostovoljno samoosamitev s spomini na zlomljeno srce, razhode, neuspele nastanke prijateljstev, okrutnost osnovne šole, nasilje, motnje prehranjevanja, spolne zlorabe. Torej vse teme, ki preplavljajo njeno liriko od leta 1996, ko je izšel njen prvi album Tidal.

Zaslovela je v istem trenutku, ko je izšla njena prva in do danes najrazvpitejša skladba Criminal, ki med drugim sestavlja glasbo lanskega filma Prevarantke na Wall Streetu. 18-letna je v videospotu z melanholičnim slačenjem do pastelnega spodnjega perila v neugledni kleti sprožila do danes neprimerljivo kontroverznost na MTV-ju. Režiral ga je Mark Romanek, znan po spotih za skladbo Closer skupine Nine Inch Nails in za Madonnin Rain. Za MTV je ob izidu spota povedala: "Z občinstvom, ki gleda ta videospot, ravnam enako, kot lik v pesmi obravnava moškega: Poglej me, poglej, kako lepa sem. Nič drugega ti ne morem dati, ampak samo poglej, kako sem lepa. In poglej, kako uspešna sem, koliko moči lahko pridobim s tem, če dovolim, da me svetloba obsveti na določen način."

Da, na začetku je (kot vsaka novinka in novinec v zabavni industriji) upala, da bo lahko avtorska glasba, vržena v svet, preglasila zakulisje čemeče negotovosti in tesnobe. Da bo imela nadzor nad tem, kakšna svetloba jo obsveti. Ko ji je postalo jasno, da je zaradi umetnosti večina družbe ne bo nič bolj razumela, ampak ji bo le podtaknila še razlog več za bes, je postala jezno punco popglasbe. V nasprotju z najslavnejšo predstavnico jeznega popa, Alanis Morissette, ni nikoli zavila v Indijo in duhovnost, ampak brez premora ohranjala držo umetnice na robu živčnega zloma, cepetala od ihte, jokala in preklinjala na koncertnih odrih.

V skladbi Relay z novega albuma reče: "Upiraš se mi, ker si tako prepričan. Upiraš se mi, ker predstavljaš svoje življenje kot je**no propagandno brošuro." (I resent you for being so sure. / I resent you for presenting your life, like a fu**ing propaganda brochure). In res, če kaj, je bila sama sebi vedno protireklama. Prepirala se je z novinarji in v besedilih kričala o vsem, kar zveni neprivlačno: o stradanju kot ceni ljubezni, (samo)morilskosti deklištva, prosjačenju za pozornost. Njena jeza se je medtem vrtela v osamljenih krogih. Skladbo Relay je začela pisati pri petnajstih letih, dokončala pa jo je pri štiridesetih. Včasih traja desetletja, da je mogoče skleniti misel in z njo ustaviti vrtinčenje jeze, pokazati na izhod z dna, ki je postalo tako domače, da ga je zamenjala za zavetje.

Izhod iz te udobne tesnobe je našla v obratu navzven, pogledu vase, ki se mukoma razpira v svet. Vodilni motiv albuma je boj proti utišanosti, ki ga slavi v refrenu skladbe Under The Table: "Brcaj me pod mizo, kolikor želiš / Ne bom utihnila." (Kick me under the table all you want / I won't shut up.) V tem slogu se začne izrekati neposredneje kot kadar koli prej. Tudi o spolnih zlorabah. Ena izmed stvari, ki jih je javnost na njej vedno obrekovala in oboževala, je bilo to, kako suha je. Njena podoba v devetdesetih se je zlila z idolizirano estetiko zgodovinskega trenutka – heroin chic (bleda polt, temni podočnjaki, podhranjeno telo, poudarjene ličnice). V intervjuju za Rolling Stone je že leta 1998 pojasnila, da je stanje njenega telesa posledica studa, ki ga je do sebe razvila po tem, ko je bila pri dvanajstih posiljena pred svojim newyorškim domovanjem.

Spolno zlorabo je doslej v glasbi analizirala prek metafor, začenši s Sullen Girl na albumu Tidal, prav na zadnjem albumu pa prvič izreče besedo posilstvo. In jo v duhu gibanja #jaztudi vpne v političen kontekst. "Dobro jutro, dobro jutro / posilil si me v isti postelji, v kateri je bila rojena tvoja hči" (Good morning, good morning/ You raped me in the same bed your daughter was born in), začne skladbo, ki jo je napisala v odziv na to, da je Donald Trump za zveznega sodnika imenoval Bretta Kavanaugha, obtoženega spolnega nasilja.

Ob izidu albuma je postala – zanjo netipično – izjemno navzoča v medijih. V intervjujih za več ameriških medijev je – zanjo še bolj netipično – začela govoriti o svojem doslej neznanem zasebnem življenju, predvsem o nekdanjih razmerjih. Njeno romantično življenje je bilo že od začetka trač, ampak ne tisti z rumenih strani, temveč iz zaodrja zgodovine filma in literature. Vsa dvajseta je živela z režiserjem Paulom Thomasom Andersenom, ki ji je leta 1999 slovito posvetil svoj film Magnolija. Med njenimi fanti je bil tudi Jonathan Ames, ameriški pisatelj, ki mu je posvetila pesem Jonathan na prejšnjem albumu The Idler Wheel.

V marčevskem intervjuju za New Yorker, zelo točno naslovljenim Umetnost radikalne občutljivosti, je opisala svoje razočaranje nad nekdanjim fantom Louisom C. K.-jem, komikom, obtoženim spolnega nadlegovanja, o čustvenem in fizičnem nasilju razmerja z Andersonom, o svoji odvisnosti od kokaina in tudi kokainskih zabavah, ki so jih v devetdesetih prirejali z Andersonovim najboljšim prijateljem Quentinom Tarantinom. Vse to jo predstavlja kot prenovljeno – doslej je v intervjujih ponavljala le, kako dobro se razume z vsemi nekdanjimi fanti in kako je o njih pisala jezne pesmi samo zato, ker je (preveč) občutljiva. Svoje nove mehanizme na albumu upesni takole: "Nočem te prizadeti, ampak še bolj nočem prizadeti sebe. / Oprosti." (Don't want to hurt you, but I don't want to hurt myself even more. / I'm sorry).

Skozi besedne igre in frazne prenovitve, z robov katerih pronicata bes in tesnoba, se njen novi album vključuje v vse naracije poprejšnjih albumov, tako da razvija sistem čustev in napora, ki jih ohranja pri življenju. Njeno pisanje ostaja zvesto tradiciji konfesionalne smeri ameriške poezije (Robert Lowell, Sylvia Plath, Allen Ginsberg, Anne Sexton). Zlog za zlogom raziskuje, zakaj so se njene stare rane zacelile narobe, jih še enkrat odvije, da se iz njih na novo izvije resničnejši verz.

Vse pesmi nagovarjajo antagoniste in muze njenega notranjega življenja, za najobširnejšo obravnavano temo pa se navsezadnje izkažejo ne nekdanji fantje, ne senatorji in ne kritiki, temveč prijateljice in skoraj prijateljice. Vrača se k dogodkom iz osnovne šole, travmatičnim prvim prijateljstvom s sošolkami (skladba Shameika), svoji nenasitljivi želji, da bi jo druga dekleta sprejela, ob čemer se zlomi ob spominu na to, kako ji je nekdanja sošolka Shameika nekoč rekla, da ima potencial. Prav ta verz je navdihnil največ spletnih memov. (Svet se identificira.)

V skladbi Ladies ljubeče pesni o obleki, ki je nekoč pripadala "bivši ženi še enega bivšega", v nedavnem intervjuju za publikacijo Vulture pa razlaga, kako je nekoč na njena vrata potrkala skrivna ljubimka njenega takratnega fanta, iščoč svojega ljubimca. Fiona jo je objela. Album ves čas sega v smer bližine z drugimi ženskami, tudi ko je to bolj boleče kot učinkovito, vendar pa lirski subjekt ob koncu skladbe Ladies ugotavlja predvsem to, da kolektivnega ženskega zmagoslavja žal ne bo: "Še ena ženska, ki je ne bom dosegla." (Yet another woman, to whom I won't get through).

Album se prek skladbe I Want You To Love Me začenja prav s tem: kako sta vsak korak in odtis, ki ju je pustila za seboj, vodila prav sem, do upanja, da bo (pri)ljubljena. Paralizirana v tej nikoli izpolnjeni zahtevi se prebija skozi repertoar melodij zapuščenosti, njeno nepremičnost pa najbolje pojasni kar naslov albuma Fetch The Bolt Cutters (Prinesi cvikcange). Frazo je našla v britanski TV-seriji The Fall, izgovori pa jo protagonistka, detektivka (Gillian Anderson). Ta besede zamomlja, medtem ko se poskuša prebiti v zaklenjeno sobo, ki jo je nekdo uporabljal kot mučilnico za mlado dekle.

Če so bili vsi njeni dosedanji albumi iskanje načina za preživetje v tej sobi za mučenje, je novi album (in vsi spremljevalni intervjuji) beg v svobodo, prelevitev iz talke v opolnomočenko. Zvoki tolkal in ječanja se polagoma pretopijo v zadnje verze: "Doslej sem bila v naglici, da bi nekaj dokazala / Zdaj pa se premikam le še zato, da se premikam" (Up until now in a rush to prove / But now I only move to move). Ven iz svoje hiše, na sprehod s psičko Mercy, upamo, da tudi na koncertno turnejo, na poletno teraso s prijateljicami, v vsakem primeru pa v gibanje, ki prepozna lastne zdrse in se ne uglasi s padcem, ampak rimo.