Saj veste, klasična floskula vseh puristov in tradicionalistov ne glede na tematiko, ki trdi, da se je vse zanimivo, inovativno, revolucionarno, novo … zgodilo že prej. Morda, vsaj zame in meni podobne, ključ tega razumevanja ali negiranja konservativnih zapovedi tiči v lastni prispodobi nekonvencionalne popgodbe. Popgodbe, ki je tudi v tistih svinčenih, bolj ali manj hardcorovskih in noisemakerskih časih, ponujala zvočni avizo za normalno cirkulacijo dneva in noči. Od Laurie Anderson prek Cocteau Twins pa vse do Lush in Mazzy Star.

Današnja popgverila predvsem ženskih pevk in skupin, ki z uporabo novodobne tehnologije podoživlja že omenjeno glasbeno obdobje in ki ji dokaj posrečeno pristaja kritiška sponka dream pop, je že nekaj let trdo zasidrana v Brooklynu. School Of Seven Bells, Vivian Girls, Chairlift, Dum Dum Girls … in zadnja v vrsti: fantazmična, fatalna in hkrati angelska Frankie Rose. Frankie Rose je pravzaprav nepogrešljiva povezovalka vseh neštetih imen brooklynskih deklic, ne glede na to, ali gre za njeno avtorstvo ali pa ima vlogo … "neočekivane sile koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar".

Na svojem zadnjem diskografskem delu Interstellar maksimalno ubrana Frankie nadaljuje sanjsko potovanje (Gospel/Grace), ki ga tako enostavno in hkrati globokoumno nadgrajuje z rezkim zvenom kitar (Know Me), ki se slišijo, kot da bi bile pobrane z manchesterskih ulic (Interstellar), točneje mancunijanskih (mancunian je namreč starorimski izraz za prvobitne prebivalce Manchestra, op. n.) ulic (Daylight Sky). Toda ko slišite skladbo Night Swim, boste ugotovili le, da vsega še niste slišali. In da v in o popgodbi … vse še ni povedano.

Ocena: 5; piše Miroslav Akrapović