Pravzaprav skupina znova deluje. Še natančneje ponovno ponovno, saj so se prvič spet zbrali konec osemdesetih. Že res, da od ustanovnih članov vztrajata zgolj še Jon King (vokal) in Andy Gill (kitara), ki se s pomlajeno ritem sekcijo poskušata zoperstavljati zobu časa. Vsem simpatijam do njih in spoštovanju do njihove ustvarjalne zapuščine je treba iskreno priznati, da jim to iz leta v leto, iz albuma v album vse slabše uspeva.

Svetla izjema je bil zgolj predhodnik Return the Gif pa še to ni bil klasičen album pač pa zgolj zbirka znova posnetih zgodnjih del, pogojno tudi največjih uspešnic. Padanja kakovosti so se očitno zavedli tudi sami, saj je Content poskus spogledovanja z začetkom kariere. A kaj, ko jim pri dokaj sramežljivem oživljanju pionirskih časov križanja punka s funkom skorajda nič ne teče gladko. Zvenijo neuigrano, neambiciozno, utrujeno. V skupini očitno ni prave kemije, čutiti je, da je podmladek zgolj nujno zlo, ki morda celo po svoji krivdi sprejema stransko vlogo. Pri bendu, ki je svoj čar izgradil ravno na enakopravnosti kitare, basa, bobnov in vokala je to še toliko bolj moteče. Zares prepričljivi so samo v značilno angažiranih besedilih v katerih imajo ideje in stališča še vedno prednost pred čustvi in občutki.

Skupina, ki je konec sedemdesetih ustvarila mojstrovino Entertainment, enega pomembnejših in inteligentnejših rockalbumov vseh časov in ki jo kot vzornika navajajo številni velikani rockglasbe, kot so RHCP, Nirvana, R.E.M. in LCD Soundsystem s Content zgolj podaljšuje svojo agonijo in po nemarnem zapravlja ugled.

Ocena: -3; piše: Dušan Jesih