Pretresljiva skladba Flowers & Football Tops o navijaški nogometni norosti, v kateri starši izgubijo sina, in prav tako osupljiva skladba Geraldine, o socialni delavki, ki je postala zadnje upanje za nekatere, ki si lastnega življenja niso mogli izbirati, sta skupino Glasvegas predstavili kot novince, ki nikakor niso le sezonski hit. Tudi kritiki so bili enotni v mnenju, da je frontman, kitarist in pisec besedil James Allan največji otoški rockpotencial. Veliko breme za nekoga, čigar pesmarica je slišati, kot bi bila napisana iz prve roke, prvoosebno, že dostikrat podoživeto.

Zato ni presenečenje, da so diskografsko nadaljevanje skupine Glasvegas z naslovom Euphoric/ Heartbreak vsi po vrsti uvrstili med najbolj pričakovana letošnja glasbena dela. In že uvodna skladba Pain, Pain, Never Again potrjuje, da zgoraj opisana ugibanja o Allanovi lirični refleksiji lastnega življenja niso iz trte izvita. Kdo je imel priložnost prebrati Allanovo izpoved o skoraj klinični smrti, o tem, kako je kolabiral od količine zaužitih narkotikov na festivalu Coachella 2009, lahko album Euphoric/ Heartbreak razume kot labodji spev ali novo, zadnjo priložnost za življenje. Toda skupino Glasvegas ni nikoli spremljala etiketa patetičnosti in tistega jokavega moraliziranja, ki naj bi bil vzorec za vse nepridiprave. Prav v tem je njihova veličina, da v vsakem dogodku ali skladbi izpišejo, prepevajo svoja čustvovanja, ki so jih usmerila na poti ali stranpoti. Na zadnjem albumu tudi z namigom na filmsko ikonografijo kultnega Iztrebljevalca.
Vem, da je treba analitično nakazati, da so James in ekipa v scenosledu skladb, poleg že omenjene Pain, Pain, Never Again, tudi The World Is Yours, You, Dream Dream Dreaming, Euphoria, Take My Hand … uporabili svoj distorzirano – lebdeči zvočni recept z ultimativno himničnostjo kot na prvencu, toda zaradi tega jih ni več treba primerjati s križancem med zgodnjimi U2 in kultnimi Jesus & Mary Chain. Kajti to je danes sila nepoznavalska in le žalitve vredna ugotovitev. Uganite zaradi koga in česa!
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović