Toda za vse tiste, ki ste imeli priložnost slišati, v živo videti in spoznati "čudoviti svet ljubezni, sovraštva, zlobe in nasilja" skupine Goribor, če ste razumeli in dojeli notranji (ne)mir njihovega frontmana, pesnika in pevca, skritega za imenom ST, vam je po prvencu Goribor zagotovo postalo jasno, da avtor ni daleč od prerokbe Iana Curtisa (Joy Division), ki pravi: "... heart and soul … one will burn".

Naj na začetku opravim s suhoparnimi tehnikalijami – album Evo je banje je izjemen! Analitično povedano, se skupina Goribor ni ujela v klasično diskografsko zanko - kritiki ji radi rečemo "problem druge plošče" - ki je pogosto slabša, drugačna in manj razumljiva od prvenca. Morda je bil vzrok omenjeni petletni premor. Petletni premor, ki za skupino pomeni skoraj nenehno nastopanje na vseh pomembnih koncertnih odrih "od Vardara pa do Triglava", spremembe v postavi skupine in vsakodnevno podoživljanje lastne lirike. Ali pa poetsko izpisovanje in listanje lastnega življenja.

ST je že nekaj let najizvirnejši, drzen in esencialen rockovski pesnik na teh prostorih. Njegove pesmi niso le polne krvi in življenja - njegove pesmi dobesedno krvavijo (Ti i ja). Skladba Ti i ja je antologijska. Morda bi si upal trditi, da je bolj veličastna od Sam u vodi (album Two Dogs Fuckin) skupine Let 3 iz leta 1988. Te primerjave nisem omenil pomotoma. Dovtip "fuckin" (je-banje) iz naslova vam skozi poetiko ST na zadnjem albumu Goribor pomaga razumeti, kako sta lahko sprostitvena situacija (banja, op.av. toplice) in občutek nemoči povsem istega pomena (Vožnjica, Moje misli, Uzalud se budiš, Drobilica, Tren … ). To je že filozofski trenutek, ki je povsem jasen in razumljiv. Še premalo ga je na obzorju, četudi je zapakiran kot dvojna plošča. Album za preživetje kriz!

Ocena: 5, piše Miroslav Akrapović