Toda to je še en od dokazov za trditev, da Nick Cave ni eden. Cavov je več! Vsaj štirje so! Šala ali ne, res pa je, da so nad Grinderman, tolpo lačnih volkov, presenečeni le tisti, ki ne poznajo Cavove najbolj zgodnje faze glasbenega odraščanja v rojstni Avstraliji. Če imamo vpogled v ultimativno začrtano glasbeno pot njegove skupine The Birthday Party, ki je nastala na pepelu njegovega prvega srednješolskega benda Boys Next Door, je povsem logično, kam se je danes zatekel Cave, ko je pred štirimi, petimi leti spoznal, da je potrkal na vrata kriznih let za svoje ustvarjanje, svojo umetnost, poslanstvo rockovskega pridigarja in nasploh svoj življenjski slog?!

Ni mu bilo treba preveč modrovati v iskanju tistega, kar zares pomlajuje dušo in telo. Neobrzdana sla, zbrušena poezija starega rockovskega barda in predvsem energična izvedba četverice jezdecev pod imenom Grinderman, nas je nujno napotila nazaj v Cavovo punkovsko preteklost in kot vselej doslej postavila Nick Cava ob bok najpomembnejšim in legendarnim avtorjem v rockglasbi.

Album Grinderman 2 pa je tudi lep dokaz, da njihov prvenec ni bil le enosezonski izlet v spomin na stare čase in hitro iskanje eliksirja mladosti, temveč začetek novega poglavja v njegovem ustvarjanju. Če se je Cave na prvencu znašel na zabavi, ki ga je popolnoma »zatresla«, ko je zagledal dekle, kakšnih dvajset let mlajšo od sebe, se stari lisjak na svojem zadnjem albumu enostavno sprašuje »… I woke up this morning and I thought what am i doing here? …«. Zdi se kot, da bi tisto medijsko vabo o »krizi srednjih let« Cave kot vedno obrnil sebi v prid.

Z bridko, inteligentno in nadvse humorno liriko – Mickey Mouse And The Godbye Man, Evil, Kitchenette, Palaces Of Montezuma – ki so jo Warren Ellis in ekipa zastavili kot blues punk filmski avizo kakšnega road movieja, Cave obljublja dobro rockovsko zabavo z vsakim poslušanjem. Ko bo 9. oktobra Cave z bratovščino stopil na njemu najljubši oder ljubljanskih Križank, bomo preverili tudi njihovo fizično plat zgodbe!

Ocena: 4