S singlom Wonderful Life je duet Hurts poskrbel, da se je na album Happiness že nestrpno čakalo. Foto:
S singlom Wonderful Life je duet Hurts poskrbel, da se je na album Happiness že nestrpno čakalo. Foto:

Nekaj, kar je v tem recesijskem času nesporno in mamljivo spominjalo na obdobje sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, 'fotofiniša' hladne vojne med Vzhodom in Zahodom, dadaizma v popglasbi in predvsem revitaliziranja slavne zgodovine mancunianskih animatorjev zvočnega vzdušja. Delphic so bili prvi, ki so odprli Pandorino skrinjo tovrstnih vibracij; duet Hurts pa je le s singlom Wonderful Life "zintrigiral" poslušalčeva ušesa in se zagotovo uvrstil med najbolj pričakovane jesenske diskografske novosti.
Album Happiness je zdaj tukaj in že ob prvem poslušanju moram priznati, da se ustvarjalni potencial v navezi Theo Hutchcraft–Adam Anderson ni uspel izogniti fokusiranju na že omenjeni singel. Čeprav je duet Hurts globoko zasidran v zvočni obrazec dekadentno črno-belega popa, ki ga še posebej potencira sodelovanje z producentom Arthurjem Bakerjem (ta je že v preteklosti nabral zavidanja vredno kilometrino pri slavnih rojakih New Order), moram priznati, da so konice njihove produkcijske ostrine ponekod močno načete in omehčane z aranžersko predvidljivostjo. Že sam podatek, da so videospot za omenjeni singel Wonderful Life premontirali v novo vizualno podobo, govori o tem, da se fanta tudi sama zavedata velikega vpliva slednjega, kar z gotovostjo ne moremo reči za preostale skladbe. No, da ne bo pomote, Hurts tako žolčno "seciram" zaradi tega, ker se mi zdi, da bi znali imeti večji odmev na sceni kot vsa novodobna popkonkurenca.
V scenosledu njihovih prihajajočih uspešnih singlov, kot so glamurozna Evelyn, popšansonjerska Devotion, romantična Blood, Tears & Gold, diskotečna in poskočna Sunday idr., so Hurts vsekakor presežek globalne popscene, ki si še vedno parametre odreja po vetru z ameriških tal. Toda če smo bili v zadnjem času priča cikličnemu zasuku v postpunkovska osemdeseta, je napočil čas, da si novodobni popizvajalci pospešeno odprejo poligon za navdih skozi dela skupin Soft Cell, ABC, Human League, Bronski Beat, Yazoo …
Ocena: 3; piše: Miroslav Akrapović