Incurabili je pojavni eksperiment, a hkrati globoko v svojem bistvu tako tipično bluzovski projekt, da bi mu lahko Martin Scorsese posvetil odlomek ali pa kar nov, osmi del v raziskovalni filmski seriji The Blues. Bluz je pač veliko več kot zgolj glasbena zvrst, temelječa na značilni harmoniji in na videz minimalistični kitarski tehniki. Bluz je predvsem osebna izkušnja, je stališče, drža in odnos. In vsega tega imata Bruno Subiotto in Niko Novak na pretek. O tem ne priča zgolj aktualni album, ne zgolj aktualna zasedba, to sta dokazala že z neprecenljivim vložkom v razvoj domače rockerske ustvarjalnosti. Predvsem tiste bolj podtalne, garažne, kamor lahko, z izjemo Borghesie, uvrstimo njune nekdanje skupine The Spoons, Matchless Gift, Hic Et Nunc, Dicky B. Hardy in Kiks.

Fine With Me je logično nadaljevanje prvenca, od katerega pa se v marsičem tudi razlikuje. Če se je prvič zdelo, da gre bolj za nekakšno šalo kot za resen projekt, je tokrat ravno obratno. Ne moreta več računati z dejavnikom presenečenja, ki sta ga izdatno unovčila že prvič, zato pa sta se toliko bolj osredotočila na vsebino.
Tokratni album je zato predvsem kompaktnejši, bolj strukturiran in zato tudi bolj linearen. Ni več tako izrazitih kakovostnih nihanj med posameznimi skladbami, kot smo jim bili priča na albumu Whenever You're Ready. Prav tako je opazna razlika v uporabi posameznih glasbil. Večinoma sta opustila različne piščali, eksotična glasbila in uporabne predmete, s katerimi sta improvizirala na prvencu in se naslonila na bolj klasična bluzovska in rockerska glasbila; na orglice, kitaro, bas in bobne. In predvsem na hrapave, grobe, prehlajene vokale, ki brundajo ali kričijo, včasih celo poskušajo odpeti minimalistična besedila.

Incurabili je enostaven in učinkovit duet, ki ne komplicira in ne teži k popolnosti. Na daleč spominja na Muddyja Watersa, Elmora Jamesa in Willia Dixona, malo bližje na R. L. Burnsida in Jona Spencerja, na neke druge kraje, čase in običaje, a se v svoji lucidnosti odlično znajde tukaj in zdaj. Album je poleg standardnega CD-formata izšel tudi na vinilu, kar je dober razlog, da si končno kupite ali vsaj znova usposobite zaprašene gramofone. Posnetki ducata skladb, ki so pod taktirko tonskega mojstra Jureta Vlahoviča nastali v studiu Radia Študent, so najbolj srečni, če jih poslušate na škripajoči analogni opremi.

Ocena: 4; piše Dušan Jesih