Seveda ne, saj Irena Tomažin, ki stoji za Igro solz, ni običajna glasbenica. Pravzaprav je predvsem performerka, plesalka, gibalna umetnica, ki je v glasbi očitno končala zgolj zaradi poudarjenega ustvarjalnega nemira in izrazitega raziskovalnega duha.

Različne vokalne interpretacije besedil, navdahnjene s teksti gledaliških predstav, popularnimi popevkami, ali pa zgolj posamezne besede, katerih pomen se izgubi v joku, šepetu ali krikih, so pomemben, a nikakor ključen atribut celotne zgodbe. Največja dodana vrednost albuma Crying Games, ki ga je Tomažinova posnela pod producentsko taktirko nepredvidljivega zvočnega mojstra Alda Ivančića, tiči v subtilnem poigravanju s čustvi, predstavljanju doživetij in razkrivanju intime.

Izvirni, samosvoji vokalni eksperimenti, podkrepljeni z zvočnimi podlagami, so dovolj raznoliki, tudi slogovno pestri, da album ne zaide v monotonijo. Analogni posnetki s kasetofonov in diktafonov, obdelani z učinkovitimi studijskimi triki, se pretežno gibljejo v subtilnem, temačnem vzdušju, ki se tu in tam spogleduje s povsem spodobnimi podlagami filmskih čarovniško-vampirskih grozljivk. A mogoče je slišati še vse kaj drugega. Na primer milozvočno, melanholično skladbico Jablana, ki premore celo popevkarski potencial, pa retro dadaistično Koračnico in navsezadnje nekakšno bluz-kantrijevsko Question of Good and Bad. Vrhunec albuma bržkone predstavljata kompleksna mojstrovina z naslovom Ophelia Muller/Who Is It in katarzičen, desetminutni zaključek v skladbi Outro: Give Up Your Crying Game.

Prav škoda, ker se po vsej verjetnosti ne boste mogli dokopati albuma, saj je zaradi pomanjkanja sredstev izšel zgolj v 200 izvodih.

Ocena: 5; piše: Dušan Jesih