Slednje seveda zgolj pod pogojem, da vam je že uspelo preboleti razpad The White Stripes in Jacku Whitu oprostiti, ker se je s svojim neizmernim talentom in z neverjetnim ustvarjalnim potencialom začel uveljavljati tudi v drugih zasedbah, kreirati tudi drugačne glasbene zvrsti kot zgolj izvirni garažni pank-rock-bluz, s katerim se je proslavil v izjemnem in bržkone neponovljivem duetu z Meg.

Prvi Jackov samostojni album predstavlja logično nadaljevanje, obenem pa tudi že povzetek njegove dozdajšnje umetniške poti. S sprehodom prek različnih glasbenih žanrov se je namreč na svojstven način poklonil spominu na zasedbe in projekte, v katerih je deloval v sorazmerno kratki, a vsestransko bogati karieri - od The White Stripes, prek The Raconteurs in The Dead Weather do sodelovanja z Electric Six in dueta z Alicio Keys, da produkcij številnih albumov različnih glasbenikov niti ne omenjam. Tu in tam se je sicer umaknil bolj v ozadje, a nikjer ni igral stranskih vlog. Morda zgolj v katerem izmed filmov, kjer se je občasno preizkušal.

Blunderbuss je izrazito avtorska stvaritev, v kateri White izkušnje nadgrajuje z raziskovanjem, rutino pa plemeniti s čustveno intimo, pri čemer ni zanemarljivo, da med ducatom sodelujočih glasbenikov, tako po številu kot po njihovi vlogi, prevladuje nežnejši spol. Poleg klasičnih rockerskih glasbil se je Jack obdal tudi z mandolinami, violinami in klavirjem, ki se poleg izjemnih spremljevalnih vokalov lepo podajo predvsem k zvoku počasnejših skladb - na bluzu, gospelu, soulu in folku temelječih balad. Zanimivo, da je s podobnim zvokom omehčal tudi hitrejše, udarnejše in bolj dinamične skladbe, pa najsi gre za zgodnji r'n'b, rockabilly ali country. Edina vsaj kolikor toliko omembe vredna izjema je na garažni zvok The White Stripes spominjajoča Sixteen Saltines.

Nežna, subtilna, nepotvorjena in nepretenciozna interpretacija tradicionalne ameriške glasbe!

Ocena: -5; piše: Dušan Jesih