To je bilo že drugo veliko razočaranje, ki sem ga bil deležen od enega ljubših mladostnih bendov. Prvo seže v začetek devetdesetih, ko so si, na vrhuncu ustvarjalnosti in slave, v dvorani na Kodeljevem privoščili pravo koncertno blamažo. Dovolj časa torej za neobremenjeno soočenje z novim albumom ene bolj intrigantnih, lucidnih, bombastičnih, po svoje tudi eksotičnih in, naj se sliši še tako nenavadno, megalomanskih alterrockovskih zasedb svojega časa.

Na pričujoči izdaji se lepo odrazi bržkone tudi za psihoanalitike zanimiv "ljubi-sovraži odnos" med Perryjem in Davom, ki sicer že ves čas zaznamuje (ne)delovanje skupine. Več kot očitno sta tokrat ujela pravi trenutek ter pozitivno razpoloženje uspešno vtkala v skladbe. Ja, za razpoloženje gre. Za vzdušje, ki je posledica kemije med glavnima akterjema, močnima osebnostima, bodimo iskreni – problematičnima egoma –, na čemer temelji, obstane ali pade celotna zgodba. In zato je Navarrova vloga od nekdaj veliko pomembnejša in usodnejša v Jane's Addiction, kot je (bila) v RHCP-ju.

Značilen, prepoznaven zvok z začetka kariere so tokrat zapakirali v sodobno embalažo, pri čemer ni nepomemben podatek, da je za produkcijo poskrbel priznani producent Rich Costey, med drugim znan po sodelovanju z zasedbami Muse, Franz Ferdinand, My Chemical Romance, RATM in Interpol. Ni opaziti pretirane nostalgije, zgolj črpanje iz lastne zapuščine. Več ali manj bolje ali še bolje odigrane kitarske solaže, takšen ali drugačen falset, rifi na enem ali na drugem mestu in podobne – imenujmo jih kar tehnične značilnosti posameznih skladb – so drugotnega pomena. So zgolj dlakocepljenje, ki lahko zamegli celotno sliko albuma.

In ta je povsem v redu. Sicer osiromašena za ekstreme, nenavadnosti, obešenjaštvo in provokativnost, ki so jim pomagali prilesti do kultnega statusa. Zato pa ponuja bolj konvencionalno podobo umirjenega, zrelega, nepretencioznega, radijsko in stadionsko prijaznega rocka, ki zveni pošteno in iskreno. Iz srca.

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih