Po slišanem na albumu AkordeON se zdi, kot da je Janez Dovč idejo in umetniško nujo, da jo uresniči, zasnoval zato, da se ji bo med sproščenim muziciranjem vsake toliko dobrovoljno nasmehnil.

Dovča nisem spraševal, zakaj solo ali pa, kje je Boštjan Gombač ali pa kdor koli drug, ki mu je v poldrugem desetletju družbo delal bodisi v studiih bodisi na odrih. Janez sogovornika rad pogleda tako, da svoj prikupen izraz na obrazu, vkomponiran v afrosilhueto, prav reggaejaško počasi in s steady-camsko mehkobo pripelje pred tvoje oči in ti, na primer, pravi: "No, kako se bomo lotili tega večera?"

Zdaj vam poskusim razložiti, kako se je Janez Dovč lotil lovljenja ustvarjalnih utrinkov, ko so ga, recimo preprosto simbolno, obkrožala le ogledala.

Otvoritvena Shoreditch Tango je, po naslovu sodeč, skoraj zanesljivo oris občutij, ki so avtorja oblili, ko se je kot gostujoči stanovalec zjutraj prvič zagledal v opečnate fasade hiš na ulici Curtain v tehnološkem središču britanske prestolnice. Do devete ure se tam zgodi kaj malo. Pozneje dinamičnega kompulzivnega prelivanja barv in oblik ni več mogoče zaustaviti. V Shoreditchu je od nekdaj doma ustvarjalnost. Duh te nas očarljivo zgrabi tudi v ritmičnem korenu pesmi Turing’s Locomotive, svojevrstnemu posvetilu geniju Alana Turinga, angleškega matematika, ki velja tudi za očeta računalnika. Dovč, tudi sam fizik in torej zaljubljen v teorije in prakse gibanj, materijskih sprememb in vsega sorodnega, slavni zgodovinski osebnosti v slavo v uvodu namenja pomenljiv niz tremolo učinkov, ki se res slišijo kot veseljaški dir vlakovne miniature, bežeče okrog najbolj pravljične makete. Harmonikar igrivo zapopade tudi naslov Quark’s Wedding. Čeprav naravoslovec takoj pomisli na abstrakcijo, v kateri svatovsko žurirajo osnovni delci - dejansko gre za teorijo, da delci nekoč v bližnjem razmerju tudi na daljavo to razmerje ohranjajo - pa je res, da jim dodaten čaroben pospešek Dovč namenja iz nekakšne plastične cevi, na rob katere je za dodatek naslonil dromljo. No, nekaj takega - po fenomenološki analogiji iz naslova - se dogaja v tem še posebej radostnem (mikro-tudi-vokal)-instrumentalu.

Album AkordeOn, ki ga je član zasedb Terrafolk in Jararaja izdal junija, je že v polnem zamahu, ko Dovč vihravo razpotegne svoj meh, a pri tem tudi stilizirano zapoje. Reminiscenci na Pedra Aznarja, najbolj pojočega člana Pat Metheny Group, je naslov Dancing In The Storm. Tej sledi sprehod po Maple Avenue. Ta, preveden v Dovčevo zvočno krajino, ni drugega kot mehka ali lahka, skorajda le vmesna, monokonverzacija z utrujenim Richardom Gallianom.
Virtuozova harmonika mora vnovič poskočiti, ko ji avtor narekuje dvome iz famoznega fizikalnega poglavja Schrödinger’s Cat. So-niso, več-manj energije, je mrtva vs. ni mrtva - fiziki že vedno, no, morda še vedno ne vedo povsem natančno. Motiv je ljubek, zaradi enostavnega ritma pa občinstvo lahko takoj prevzame povabilo na ples brezskrbja.

White And Black Buffoons je pesem, v kateri se pariškemu uličnemu dremežu, utrjenem po klaviaturnem načrtu, priključi še theremin, medtem ko tema z naslovom Stefan Flow prevzema še malo počasnejši tempo. Z njo se Dovč spet malce humorno spogleduje s poskusom slavnega koroškega fizika in njegovega še slavnejšega dokaza, in to v slow-motionu, če ne kar v fingiranem smolastem ali raje v medenem mediju.

Tris sklepnih pesmi (Awakiening, A View in Soft Landing) že po naslovih napoveduje, da se avtor poslavlja, a ne za dolgo. Džezovsko melanholijo tudi tedaj zadrži pri polni, kaj polni zavesti, pri hudomušnem pogledu, ki pričakuje odgovor; pa čeprav ga v resnici ne. "No, kako bomo …" romantično izzveni nekam proti svitu.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic