Najbolj znan je seveda kot igralec, vendar mu izleti v glasbene vode niso tuji in tako je leta 2000 izdal album Be Here Soon, enajst let pozneje pa še enega, naslovljenega preprosto Jeff Bridges. Po teh dveh izdajah, ki bi ju našli v razdelkih za country in blues, je letos presenetil s svojo novo stvaritvijo v samozaložbi, katere umestitev je lahko precej bolj arbitrarna. Sleeping Tapes je namreč "spalni" album, ki bi ga lahko našli med meditativno in ambientalno glasbo, zvočno umetnostjo, terenskimi posnetki, pripovedništvom in še kje.

Gre za projekt, ki se ga je Bridges lotil v sodelovanju s producentom in skladateljem filmske glasbe Keefusom Ciancio, najbolj znanem po glasbi za HBO-jevo nadaljevanko Pravi detektiv, ter ilustratorjem in piscem Loujem Beachem, ki je poskrbel za domiselno oblikovane nosilce zvoka. Kot izvemo na spletnem mestu dreamingwithjeff, je bil povod za ta podvig Bridgesovo dognanje, da je svet prepoln nemirnih ljudi, kar ga je torej napeljalo k stvaritvi teh blagozvočnih spalnih posnetkov, ki bodo ljudi zazibali v spanec. Na tem mestu velja poudariti, da mu meditativne tehnike niso tuje; znano je namreč, da vselej pol ure meditira, preden stopi pred kamero.

Rezultat sodelovanja s Ciancio in Beachem je v več pogledih mikaven, čeprav je Ciancia sprva mislil, da ga Bridges vleče za nos, ko je stopil v stik z njim s svojo idejo o tovrstnem albumu. Snemanja sta se lotila januarja in ga v istem mesecu tudi končala. Materiala je bilo posnetega za dvojni album, vendar je zaradi časovne stiske pri tiskanju plošč padla odločitev za enojnega, tako da je končni izdelek 40-minutna odisejada, skozi katero nas Bridges vodi do spanca. Na plošči je tako pristalo 14 kratkih zvočnih epizod, le Temescal Canyon je več kot 10-minutni sprehod skozi ta kalifornijski kanjon.

V sanjski svet vabijo tudi zanj prikladna, ponekod tudi precej nadrealistična besedila, ki jih "duhovni vodja" podaja s svojim lagodnim, toplim in rahlo raskavim glasom, s katerim okoli poslušalca nemudoma splete kokon udobja. Izdelek pa prav tako razveseljuje s svojo gosto posejanostjo s pristno bizarnimi trenutki, ki ga občasno na kratko zvabijo že kar v sfero situacijske komedije - tako na primer Bridges ob zajtrku s snemanjem preseneti svojo ženo (Goodmorning, Sweetheart), se druži z otroki na igrišču (See You At The Dreaming Tree), poslušalcu natoči kozarec vode (A Glass Of Water) - kjer nismo popolnoma prepričani, ali gre res za natakanje kozarca vode ali za olajšanje Bridgesovega mehurja, medtem ko razlaga, kako mora običajno ponoči večkrat "na vodo". Vendar se vsa ta dejavnost ves čas vrti okoli osnovne tematike spanja in sanjanja, kjer poslušalcu mimogrede skorajda pokroviteljsko predstavlja svoje tehnike, kako priklicati spanec.

Na en način gre za precej intimno stvaritev, ki pa Bridgesa prikazuje kot razumevajočega in vsakovrstne skrbi lajšajočega tovariša, ki poslušalca širokogrudno sprejme v svoje skorajda očetovsko zavetje, ki ga vzpostavi kombinacija njegovih terenskih posnetkov in Ciancovih abstraktnih zvočnih pokrajin. Album je poln epizod, ki prinašajo spoznanja o drobnih banalnostih vsakdana pa vse do Bridgesovih "odpuljenih" transcendentalnih načrtov za prihodnost (Ikea). Popotovanje se - če ne že prej s poslušalčevim dremežem - konča z Goodnight (We're All In This Together), ki sicer izolirane nespečne posameznike poveže s celoto bivajočega, kar ima nedvomno učinek nekakšne prvinske utehe.

Za konec omenimo še, da je bil Bridges že pred tridesetimi leti med ustanovitelji mreže End Hunger Network, ki se bojuje proti lakoti med otroki. Celotni izkupiček prodaje Sleeping Tapes (obstaja tudi deluxe verzija!) pa gre kampanji No Kid Hungry, ki se bojuje proti lakoti med otroki v ZDA in katere predstavnik je Bridges od leta 2010. Album je tako mogoče ali brezplačno pretočiti s spleta ali pa zanj donirati poljubno vsoto in poslušalci bodo, kot so pripisali, bolje spali, vedoč, da so naredili dobro delo. In če že sam izdelek ne bo priklical spanca, pa bo vsaj zvabil nasmešek na obraz. Dobrodejno.