Če se je kdaj koli (po)dvomilo o pojmu eksotike v novem tisočletju, je bilo dovolj pogledati in slišati enega izmed posnetkov akustičnih izvedb skladb Love Will Tear Us Apart, Teardrop in Heartbeat v režiji Joséja Gonzáleza. Dva studijska albuma, Veener in In Your Nature, v štiriletnem časovnem razmiku sta bila dovolj, da José tudi pank-rockovski tovarišiji iz svojih najbolj zgodnjih glasbenih let dokaže, da misli resno.

Njegove akustično minimalizirane skladbe, ki so se kot premikajoče se slike o življenju na severu zarezovale v poslušalčev spomin, so črpale iz zapuščine rockovskih kantavtorjev, ki so pogumno in drzno približali vse svoje obsesije od rocka k folkgodbi.

Še kako na sledi kultnega Nicka Draka ali, kot je kolega novinar opomnil, rahločutno raztegnjenih plastičnih kitarskih strun. Ta zven je zmagovalna Gonzálezova formula, ki se jo drži tudi na svojem zadnjem studijskem celovečercu Vestiges & Claws. Je pa res, da je podobnih eksotov v novodobnem sklicu akustičnega kantavtorstva z vsakim dnem več in več, kar seveda nikakor ne zmanjšuje izraznosti Joséjevega kitarskega avtorstva.

Navsezadnje se je cela kopica čezatlantskih trubadurjev oplajala prav z njegovo zgodbo o preobrazbi klubskega indiezvoka v nekaj, kar naj bi s patino surove akustike postalo zimzeleno in večno. To poletje bomo lahko priča ljubljanskemu nastopu Joséja Gonzáleza, kjer nas bo, tudi v scenosledu novih skladb With The Ink Of A Ghost, Every Age, Stories We Build, Stories We Tell, What Will, poskušal prepričati, da se je "zelenemu" idealu že dovolj približal.