Sicer je Zoo Kid tisto ime, pod katerim je Londončan Archy Marshall lansiral svojo prvo izdajo, že z naslednjim letom pa je sledila vpeljava imena King Krule, pod katerim je po nekaj kratkometražnih izdajah nato leta 2013 objavil kritiško čislani album 6 Feet Beneath The Moon pri založbi XL Recordings.

Leta 2015 je sledil bolj hiphopovski album A New Place 2 Drown, ki ga je izdal pod rojstnim imenom, nedavno pa je znova kot King Krule izstrelil album The Ooz, ki se torej v naslovu tudi poigra z imenom Zoo Kid, vendar ga lahko prevedemo kot lepljivo ali zamaščeno nesnago.

Od ranih let neprilagojeni in na spone (šolskega) sistema alergični Marshall je na koncu vendarle privolil v priznano londonsko glasbeno šolo Brit, ki jo je nekoč obiskovala tudi Amy Winehouse. Sicer med njima ne gre vleči nekih resnejših vzporednic, vendar tako Marshalla kot pokojno glasbenico, ki je svoj prvi album posnela v izteku najstniških let, odlikujejo oziroma so odlikovale izrazita izrazna zrelost, precejšnja nadčasnost in glas, ki daje vtis, da je njegov lastnik "dal že marsikaj skozi".

Plošča The Ooz, ki je tako kot večina preteklih Marshallovih izdaj izšla pri neodvisni založbi obsežnega kataloga XL Recordings, prinaša 19 skladb, ki so v večini shoegazerskega značaja in z glasbenikovim južnolondonskim baritonom uročne moči. Med lagodnostjo, nezavzetostjo in nebrzdanimi izbruhi nihajoči album je plod konca ljubezenske zveze in zmage nad ustvarjalno blokado, spodbujeno z ekscesnim predajanjem zelenemu opoju. Mnoge izmed skladb imajo naravo žalostink, zaznamovanih s pogosto nekoherentno narativnostjo, zaradi fragmentarnosti pa delujejo kot skice, ki jih v celoto prvenstveno pokrpa razvlečen zven njegove džezovske kitare.

The Ooz se ponaša z nadrealistično noto, ki poslušalca zapelje v svoje sanjave sfere in ki jo še dodatno poudarjajo ekskurzi med drugim v bossa novo, hiphop ali punkovske vode. Že uvodni skladbi zapeljeta s svojim ozračjem, ki spominja na stanje polsna, nihanje med zasanjano harmoničnostjo in vsesplošno osebnostno razpetostjo. Avtorjevo konkretno neuglašenost s siceršnjim življem nazorno izraža verz iz The Locomotive "Želim si, da bi bil ljudje", iz katerega veje tudi nekaj rimbaudovskega, ki nasploh naseljuje duha tega mladega glasbenika. Skozi album naniza kar nekaj materiala za uspešnice, prijazne do širšega poslušalstva (na primer Dum Surfer ali Half Man Half Shark), zamaknjeno čustvene (Bermondsey Bosom (Left) in Bermondsey Bosom (Right)) ali bolj eksperimentalno naravnane skladbe (The Cadet Leaps).

Poslušalec dobi pri Marshallu občutek, da se prej pajdaši kot pa obračunava s svetom monstrumov, ki prežijo na posameznika od znotraj. V tem se nemara napaja tudi njegov žlahtno neotesan talent, ki je hkrati omrežil posameznike, za generacijo ali več starejše od njega. Tudi glas generacije, ki ji ne pripada?