Treba se je zavedati unikatnosti albuma, kajti, kot so LCD Sound System zapisali v sporočilu za javnost, 'nastopi za radio za bend doslej niso bili ravno značilni, in sicer zaradi prepričanja, da je treba stremeti k optimalni kakovosti vseh izdanih posnetkov'. Foto:
Treba se je zavedati unikatnosti albuma, kajti, kot so LCD Sound System zapisali v sporočilu za javnost, 'nastopi za radio za bend doslej niso bili ravno značilni, in sicer zaradi prepričanja, da je treba stremeti k optimalni kakovosti vseh izdanih posnetkov'. Foto:

Govorice so počasi dobivale prepotrebno medijsko patino, še posebej ko je frontman skupine James Murphy v solo režiji objavil album Greenberg, filmski soundtrack istoimenskega filma, ki smo ga na naših straneh že predstavljali. Toda po lanskem nastopu na otoškem festivalu Glastonbury je izbrana ekipa iz New Jerseyja namesto na letališče zavila v južni London, v studio The Pool/Miloco in v enem dnevu posnela svojo prvo in verjetno edino ploščo v formatu koncerta. Ironično. Skupina, ki je že od svojih začetkov zaslovela kot ultimativna koncertna atrakcija, se poslavlja s koncertnim delom, v katerem je popolnoma izostala njihova publika.

Album The London Sessions – že s prvimi takti uvodne skladbe Us v Them je to očitno – namreč predstavlja spoštljivi hommage Johnu Peelu, legendarnem guruju neodvisnega zvoka z radia BBC. Kristalno čiste ali, če hočete, bistre zvočne linije, ki se prepletajo na relaciji bobnarja Pata Mahoneyja, vokalista Jamesa Murphyja in drugih, nam v skoraj eni uri pričarajo vso perfekcijo punk-funka, glasbenega sloga, ki je izrastel na delih skupine LCD Soundsystem in njihove založbe DFA.

V scenosledu devetih skladb se je skupina sprehodila skozi vse tri svoje velike plošče. Moram priznati, da me je še bolj kot pričakovani inštrumentalna perfekcija, uigranost in sproščeno vzdušje presenetila sama izbira skladb. Povsem je jasno, da so Murphy in njegova druščina v vseh teh letih sproducirali številne hite, tudi za širši krog glasbenih odjemalcev. Da pa v hodniku pred studiem skupina pusti skladbe, kot so Disco Infiltrator, Losing My Edge, Yeah, One Touch, North American Scum idr., ki so že v svojem originalu reprezentativni vzorci za "session avanturo", pa je sila nenavadna poteza. Zato se mi zdi album The London Sessions, seveda ob že omenjeni vrhunski izvedbi, sila enoličen in brez kakršnih koli pretresov.

Le skladbi Get Innocuous! in Us V Them sta nas lahko spomnili na prve plesne korake s skupino ob njihovem prvencu LCD Soundsystem iz leta 2005, ki je še vedno neprekosljiva mojstrovina.

Ocena: 3; piše Miroslav Akrapovič