Za to sta bila resda potrebna dva prehodna albuma in predvsem številne menjave članov skupine, ki se je ustalila v nenavadno raznoliki pomursko-zagrebški kombinaciji muzikantov s koreninami v popu, elektroniki in alter rocku. Vsekakor odlično izhodišče za nadgradnjo temeljev, ki so jih postavili z uspešnicama »Volim te« in »Moj dečko je gej« ter odmevno MTV-nagrado.

Njihov elektro, trash, synth, art, recimo mu kar Lollobrigida pop, s kakršnim se predstavljajo na Piluli, temelji na reciklaži. Na izdatnem spogledovanju z 80.-imi, na zaljubljenosti v pionirske čase novega vala, na ljubezni do plesne diskoritmike in, vsaj z današnjega vidika, arhaične elektronike. Spomin se ustavlja pri zasedbah ki so takrat krojile vrhove tovrstne izraznosti, pri Videosexu in duetu Denis & Denis, morda celo pri Idolih ali zgodnjih izdajah Zane. In ja, pri Zdravku Čoliću, čigar uspešnico Pusti pusti modu so posodobili v nenavaden odmerek plesne provokativnosti. In kot bi to ne bilo dovolj, so s pomočjo Bobyja Dooksa iz Bolesne brače z remiksom iste skladbe še reciklirali reciklažo. Da tovrstni pristop ni zgolj naključje, so potrdili še z enim remiksom – znani ljubljanski producent Torul je v energičen klubski zadetek v polno predelal nadvse uspešen prvi singel s plošče - skladbico Sex on TV, Sex on the Radio.

Iz siceršnje, pozitivno naravnane, zabavne, občasno celo zafrkantske podobe albuma s svojo melanholično mrakobo izstopa samo zaključna skladba Bernays Propagane Bez prevod, ki jo je razvpita pevka, nekakšno srce skupine Ida Prester priredila in posnela z makedonsko zasedbo Bei the Fish.

Že dodobra uveljavljenemu imenu v širšem južnoslovanskem glasbenem prostoru je tako z najnovejšim albumom povsem uspel načrtovani napad na več frontah. Njihov glasbeni izraz je namreč dovolj inteligenten in luciden, da se z njim lahko poistovetijo zahtevnejši poslušalci, hkrati pa lahkoten in poslušljiv s čimer privablja širše ljudske množice. Čeprav se izdatno spogledujejo s preteklostjo in iz nje črpajo navdih Lololobrigida, še zdaleč niso kakšen retrobend. Prav nasprotno. Tudi brez odlične produkcije Gregorja Zemljiča bi jih lahko opredelili kot sodoben, v realnem prostoru in aktualnem času zasidran, prikupno prismuknjen bend, ki na branikih eklekticizma uspešno kljubuje predsodkom in o razbija klišeje.

Ocena: 4; piše: Dušan Jesih