Priznam, da sem se tudi sam raje "potapljal" v pejsaže Beach House kot … No, v svojo obrambo povem lahko le, da mi je milo sozvočje enega, kritiki zahodne glasbene poloble danes radi uporabljajo žanrski izraz acid – folk izvajalca več kot zadostovalo. Toda – če si dovolim vzhodnjaško svobodo pri prevajanju omenjenega glasbenega izraza – Lower Dens niso "narodnjaki z kemično percepcijo", kar dokazuje njihov drugi album Nootropics.

Usoda je hotela, da si ga zavrtim na tisto nedeljo(m) »u dva«, ko je Slavoj Žižek misli ponujal na HTV-ju. In usoda je hotela, da slišim skladbo Brains, ki je zagotovo skladba epskih razsežnosti, ne le za skupino Lower Dens, temveč tudi za nadaljnji potek razvoja popularne glasbe ali njenega evolucijskega zatona. Ta sintagma se ponuja že, ko slišite androgeni vokal prve violine skupine, pevke Jane Hunter, ki lastno liriko odpoje z možgani (Propagation, Candy, Nova Anthem), če parafraziram naslov njihovega prvega singla Brains.

Njena poetika v prostoru in času zveni tako minimalistično ritmično in (po)polno, da poslušalec dobi občutek, da sliši odmev iz prezrtih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz tistega obdobja, ko je avantgardno pop glasbo dobesedno izbrisal flanelasti, sintetični, glitter pop in dobrodelna akcija Live Aid. Vseeno. Nikoli ni prepozno, da se računi tudi za nazaj poravnajo.

Lower Dens vas bodo, če boste malce bolj raziskovalni, na svojem drugem albumu Nootropics spomnili na obdobja, ki so morda ena največjih skrivnosti ali zamolčanih zgodb, kot to v svoji kultni knjigi The Secret History Of Rock pojasnjuje Roni Sarig. Torej, berite in poslušajte z možgani. Za dolg spomin ultimativni teksaški music noir v skladbi Alphabet Song. Ko tudi David Lynch obmolkne ob slišanem!

Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapovič